Začetnima pesniškima zbirkama V avtobusu in Dobre vode, ki sta izšli v samozaložbi, sta sledili bolj odmevni Pes in plesalka ter Bile, v katerih je Pikalo v odnosu do pesemske oblike postal bolj urejen in poetičen, hkrati pa se je otresel posnemanja beatniške generacije in se izpostavil kot samosvoj pesniški glas. Pikalovo pesništvo bi tako lahko razumeli kot postopen razvoj, v katerem avtor iz začetne opisnosti prehaja k refleksivnosti, vitalističnemu pogledu na življenje. Zelo pogosti so ruralni motivi, v poznejših zbirkah se pridružita še samota in pesniško samoizpraševanje, ki pa se v zaključku pesniške zbirke Bile preobrazi v izpraznjenost, nemoč.

Morda je bila prav izkušnja nemoči, ki bralca pričaka v zadnjih verzih zbirke Bile, vzrok, da se Pikalo na slovenski pesniški zemljevid vrača po daljšem obdobju molka, skorajda po dvajsetih letih. Naslov zbirke Rekla si, da hočeš, ki ga Pikalo povzema iz zaključnega notranjega monologa Molly Bloom iz Joyceovega Uliksesa, kaže na to, da se spušča na svojevrstno pesniško odisejado, ki se po eni strani še spogleduje s preteklim ustvarjanjem, a hkrati pomeni nov pesniški pristop. Že na prvi pogled je opaziti zajemanje iz starodavnih mitov, predvsem pa opiranje na tradicionalne oblike, ki pa jih Pikalo skladno s časom preobrazi, saj prek njih želi spregovoriti o "tukaj in zdaj". Pesniška zbirka, ki je sad avtorjevega ustvarjanja zadnjih desetih let, ob razdelitvi na cikla Oči morja in Sneg do nižin bralcu oziroma poslušalcu prinaša še priloženo zgoščenko Luč in glas, kjer se poezija premeša z valovanjem glasbe.

V prvem ciklu se Pikalo že na samem začetku neposredno naveže na antično izročilo invokacije pesniške moči, ko pozove "Pesem, boginja, o vojni zapoj ...", s tem pa potrdi naslanjanje na Uliksesa, ki je nekoč veljal za sodobno predelavo Odisejevega potovanja. Na ta način se avtor tudi ob tako imenovanem koncu "velikih zgodb" pridružuje izhajanju in predelavi preteklih literarnih zvrsti, in sicer epskega pesništva, kot je to storil Boris A. Novak z eposom Vrata nepovrata ali denimo Vlado Žabot v Sveti poroki. Pikalo se bolj drži štirivrstične strukture pesmi, vendar pesmi pri tem nimajo strogega metruma in ritma. Tudi osnovno izhodišče Odiseje avtorju z metaforo služi kot večno premikanje in vračanje lirskega subjekta. Ta v večini pesmi prvega cikla slika nekakšne impresije z morsko motiviko, kjer starodavni motiv Odiseja, ki v pesmih sicer nastopa v bolj stranski vlogi, humorno staplja s sedanjostjo.

“Skril sem se v votlino in pritajil. Ni bilo dolgo, ko je prihrumela skupina turistov. Njihov vodič je rekel, da jim bo v votlini prikazal Odisejev, to je moj boj s Polifemom."

Pri teh je zgodbeni lok, ki se opira na Homerjevo obdelavo, sicer precej koherenten, a pesmim pri tem manjka ritem, rime so nekonsistentne in ponekod nepremišljene. Z rimami, kot so “noč, vroč, moč, pomoč" denimo v pesmi Dan, ko je umrla najina ljubezen, pesmi pogosto delujejo patetično, same rime pa že slišane, banalne. To vsekakor ne bi bilo problematično, če bi se avtor odločneje spustil na polje parodije, a ker tega ne stori, pesmi ne delujejo sveže in ne morejo celovito spregovoriti o današnjem času. Temu Pikalo dodaja pesmi, ki z odsotnostjo ločil črpajo iz prostega toka misli Uliksesa, s čimer poskrbi za sicer zanimivo druženje preteklosti in sedanjosti, vendar s pesmimi, ki poskrbijo za aktualnost, le redko izkazujejo prepričljivost.

Tudi drugi cikel, naslovljen Sneg do nižin, s protagonistom, zajetim iz legende kralja Matjaža, ko piše

“dolgo sem spal za mizo, morda so minila stoletja, morda samo nekaj ur, ne vem",

vsebuje metaforo potovanja. Tokrat po večinoma slovenski ali širše evropski pokrajini, vse od Ljubljane, zasneženih planin, Petkovškovega nabrežja do denimo pesmi, posvečenih Majdi Vrhovnik in jugoslovanskim keksom Paris. S svojo razgibanostjo na ta način vsekakor pomeni precejšen napredek v primerjavi s prvim ciklom. Ob tem tako lahko pozdravimo odsotnost nepremišljenih rim in večje približevanje sodobnosti, ki jo Pikalo doseže tudi z izrazitejšo družbeno kritiko, denimo v Grand hotelu Evropa.

“Ob odhodu ne pozabite poravnati računa za telefon in sobni bar. Dobrodošli torej v Grand hotelu Evropa, Evropi dveh hitrosti in ene norosti brez meja.”

Tu se Pikalo vsaj deloma vrača k svoji znani ironiji in lahkotnemu humorju. Vendar pa to žal ne more preseči razvlečenih orisov atmosfer znotraj pesmi, ki jim ob pomanjkanju svežine manjka zgoščenost izraza ali osredotočenost na tematiko. Ob redkokaterih uspelih pesmih, ki povečini pripadajo erotičnemu in ljubezenskemu področju, in nekaterih dobro uspelih liričnih refleksijah ter nekaj nasmehih ob Pikalovem humorju v pesmih bralcu ostane bore malo. Zbirka Rekla si, da hočeš tako ne dosega Pikalovega prejšnjega ustvarjanja in bi v svoji želji spregovoriti o sodobnem svetu potrebovala še nekaj brušenja forme in pesniškega jezika.

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).