Kanadski kolektiv Mammalian Diving Reflex pod vodstvom Darrena O’Donnela redno ustvarja z naturščiki iz lokalnega okolja in gledališko skupnost sooblikuje kot prizorišče avtentičnih zgodb, vključevanj, interakcij in povezovanj. S pozivom gospem in gospodom starejše generacije, ki bi z lastnimi zgodbami o spolnosti sodelovali pri ustvarjanju predstave, je festival že pred poletjem napovedoval njihovo gostovanje z gledališkim projektom Ves moj seks (All the sex I've ever had).

Vnaprej določeno strukturo uprizoritve je tako napolnilo in s svojimi zgodbami ter energijo bistveno določilo šest izbranih, tri ženske in trije moški med 60. in 90. letom. V svojih izpovedih se premikajo kronološko, od leta 1929, letnice rojstva najstarejše od sodelujočih, po posameznih letih vse do danes. Izbrani dogodki, izpovedani kot dejstva in skozi razmeroma nevtralen govor izrišejo širšo paleto ljubezenskih in/ali seksualnih manifestacij ter skozi specifično osebno intimno izkušnjo predvsem šest realnih življenj – vse od otroških razbiranj razlik med dekleti in fanti ter prvih zaljubljenosti do ljubezni, spoznavanja spolnih partnerjev, homoseksualnosti, spolnosti v troje, porok, zakonskih terapij, prevar, rojstev in splavov ter radostnih izletov v gozd še v pozni starosti. Nastopajoči občinstvu tazkrivajo svoja življenja povsem suvereno, brez trohice nelagodja, z občasnim radostnim nasmeškom ali opombo, s čimer govorico o ljubezenskem življenju umeščajo v vsakdanjo obravnavo in vitalnost spolnosti očiščujejo skrivnostnosti, moralne obremenjenosti in napetosti. Ves moj seks se na tej ravni konča. Opis dogodkov se izmakne kompleksnim ozadjem, čustvom in občutjem ob veselih, privzdignjenih ali težavnih obdobjih, dilemam, osebnemu odnosu do dogajanja. Prav tako se ne približa zares sami seksualnosti in intimnemu vidiku seksa.

Tovrstna uprizoritev je torej lahko izzivalna toliko, kolikor so sam pojav seksualnosti in različne oblike (konsenzualnega) seksualnega vedenja v družbenih razmerjih še prekriti s sramom, nerazumevanjem ali načelnim zavračanjem, na primer pri spoznavanju in seznanjanju s spolnostjo pri mladih, s predsodki do spolnosti starejših, pri homoseksualnem seksu, menjavanjem partnerjev ipd. A tudi če realnost oluščimo tišine moralnih preprek družbenih pričakovanj in zapovedi, ostane tabu seksa bistveno povezan z doživljanjem, kateremu vnaprej pripravljena struktura uprizoritve ne predvideva mesta. Zato tudi naslavljanje gledalcev z vprašanji o suhoparnih informacijah (npr. si že kdaj v troje? – kdaj, s katerim spolom, ste se potem še kdaj videli) ne predstavlja bistvenega dopolnila, temveč zgolj poskus vzajemnega odpiranja in podpore.

Zbudi se?
Začetni del festivala, pred nekajdnevnim sunkom izbranih izstopajočih slovenskih uprizoritev, je zaznamovala še uprizoritev Rumož (Rooman) avstralske režiserke in performerke Fleur Elise Noble, umetnice, ki pri svojem delu združuje različne medije, od vizualnih do uprizoritvenih umetnosti in filma ter animacije. V nasprotju z Vsem mojim seksom Fleur Elise Noble stavi na formo, s katero na svojevrsten in inventiven način posreduje popolnoma vsakdanjo, "malo, obrabljeno" zgodbo. V tej se skozi perspektivo protagonistke v ponavljajočem se nizu zavrtijo sivina pustega vsakdana in brezmejna fantazija ter barvita ljubezen živahnih sanj.

Rumož se igra s pojavom in pomenom budnosti in sna, resničnosti in fikcije; noči so polne divjih sanj in utrudljive nespečnosti, dnevi enolični, avtomatizirani in rutinirani, podobno igro pa prevzame tudi oblika predstave. Vse do konca, ko se na odru na kratko pojavi sanjska figura rumoža (fantazijski lik moškega-kenguruja, ki v sanjah nastopi kot ljubimec), žive osebe ne nastopajo, oder pa oživi skozi projekcije. Avtorica z rabo več projekcij, raznolikih animacijskih tehnik, različnih virov videoprojekcije in svetlobe ter z različnimi projekcijskimi ozadji, ki nastopajo kot scenografski elementi (nekateri tudi premični), živo ustvari svet dekleta, ki z arhetipskimi podobami odseva človeško univerzalnost. Predstava lovi sanje in strahove kolektivnega, avtorica spretno kolažira in premetava njihove fragmente v nove realno-sanjske svetove in očara z natančnostjo pri izbiri tehnik in njihove pripadajoče estetike, ki sooblikujejo pomenske plasti in smisel predstave. In četudi nas v tej spirali med resničnostjo in sanjami kdaj vmes nekoliko izgubi, predstava pusti jasno podobo in čutni vtis z vprašanjem o tem, kdaj in kako smo zares budni in kakšno vlogo pri tem igrajo sanje.