Pisateljica v romaneskni obliki tematizira dogajanje v notranjeavstrijskih deželah ob koncu 16. stoletja, ko je boj za prevlado med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliško habsburško monarhijo dosegel vrhunec. Čeprav izjemno studiozno in s posebnim občutkom za detajl obravnava katoliško invazivno politiko proti luterancem, ne pozablja – z metafikcijskimi skoki v prihodnost – izmeriti tudi trenutnega dogajanja ali pa vsaj pokazati, da se zgodovina ponavlja.

Mojca Kumerdej v Kronosovi žetvi prefinjeno lepi preteklost in sedanjost v različnih segmentih, med drugim tudi v tistem, ki se dotika vezi med liturgijo in ekonomijo. Smo v viharnih časih, ko v srednjeveško monolitno zaprtost vdirata prosta volja in z njo večglasje. Tudi zaradi premišljeno vzpostavljenega mnogoglasja perspektiv, diskusij, uvidov, mnenj in dejanj romanesknih likov roman ponekod deluje kot subtilna kritika današnjosti.

Šestnajsto stoletje še pozna hierarhično delitev, ki ni le ekonomska. Knezoškof Wolfgang, eden osrednjih likov v romanu, je prepričan, da za svetovni red lahko skrbijo le posamezniki iz vrst višjega plemstva. Ljudstvo, razdeljeno na meščanstvo in kmete, po njegovem mnenju mora slediti odločitvam predstavnikov posvetne oblasti, med katere spada grof Friderick, in zastopnikov svete Katoliške cerkve, v imenu katere govori Wolfgang. Zanimivo je, da pisateljica glasu ljudstva ne diferencira in le tu in tam izpostavi posameznega pastirja ali bistroumno dekle, medtem ko predstavnike višjih slojev navaja poimensko. Individualizacija plemstva seveda ne pomeni, da je ljudstvo podcenjeno. Nasprotno: pogromi, sežiganje knjig in čarovnic in podobno potekajo v njegovem imenu. Ljudstvo ima moč, v njem je zdrava življenjska sila, medtem ko plemstvo najeda razkroj. Množinski glas ljudstva kaže, da posameznik še ni odtujen od skupnosti in da se v tem segmentu družbe še poraja vera v Boga. Bogaboječnost pojema višje na družbeni lestvici. Knezoškof Wolfgang ob koncu romana prizna, da je “imel vse življenje polna usta Boga”, takšen je bil namreč njegov poklic, pri čemer je v Boga verjel le v mladosti, pozneje vse manj:

“Kajti naj sem počel karkoli, nisem bil nikdar kaznovan, medtem ko sem opazoval ljudi, ki so nedolžni trpeli in jih ni uslišal ne Bog ne kako drugo božanstvo ne ljudje. Z Bogom se ne bi želel srečati. Saj če lahko dopušča, ne da bi trenil z očesom, saj če ne prisluhne celo najbolj vpijočim prošnjam … kakšen sploh je to Bog, če ne podoben otroku, ki je svet nerodno sestavil …”

Knezoškof je negativen lik, vendar v svoji zločestosti, preračunljivosti, egocentričnosti tudi najdrznejši in najzanimivejši. Čeprav že od sredine romana slutimo, da bo prišel do zaključkov o neobstoju Boga, recimo v karamazovski maniri, je dovolj usidran v realnost svojega časa, predvsem pa zelo dobro informiran, da mu ne uide najmanjši fragment družbene tapiserije. Takšen deluje kot polnokrvna oseba in verjetno je tudi eden zanimivejših in samosvojih likov v slovenski književnosti. Ker se ne sramuje podvomiti o obstoju Boga, mu je še toliko manj nerodno priznati, da Katoliška cerkev deluje kot kapitalistični magnat. Njena protisila so luterani, v knjigi prikazani kot odgovor na sprevrženost, če že ne poganstvo katolištva, pa tudi ženske, podjetne, trmoglave, samostojne junakinje, ki jih knezoškof sočno očrni z besedami “obsedene babe, ki verjamejo, da lahko s hudičevo pomočjo čarajo in delajo točo”.

Do prihoda knezoškofa na prizorišče oziroma vse do prizora, ko doživi izkušnjo dvojne časovnosti in ob cesti zagleda dekle, oblečeno v kratke hlače ob avtomobilu, čutimo pisateljičino naprezanje, da bi renesančni čas popisala avtentično. Pri tem se ji ne uspe izogniti avtorskim projekcijam, da so ženske v 16. stoletju obravnavali kot inferiorna bitja. Ker so na začetku romana glasovi združeni, pri čemer združitev nakazuje celosten, zaprt svet, iz katerega vznikajo posamični (večinoma moški) glasovi, ki nakazujejo postopen dvom, hlastamo za situacijskimi prizori. Šele ko se pojavi knezoškof in prevzame koreografijo dogajanja, začnejo na plan prihajati tudi posamični ženski glasovi iz različnih družbenih plasti.

Zanimiv je prikaz knezoškofove spolne usmerjenosti. Njegovo nagnjenje do “mladih angelčkov” kaže na hinavščino katolištva, hkrati pa pojasnjuje njegovo imunost proti ženskim čarom. Grmade, na katerih gorijo ženske, interpretira kot nujne obrede, s pomočjo katerih se ohranja svetovni red, ljudstvo pa se v skladu s svojo animistično tradicijo, razživi, pomladi, očisti. Pisateljica komentira tudi odnos prebivalstva notranjeavstrijskih dežel do tujcev. Med vrsticami prišepetava, da naš naravni skepticizem do drugačnega in neznanega ni od včeraj, temveč sega daleč v preteklost. Da posredno drega v našo očitno historično pogojeno obravnavanje drugih, lahko razberemo iz knezoškofovega rovarjenja, naj se ne le habsburške dedne dežele, pač pa tudi Sveto rimsko cesarstvo, in nekoč celotno Evropo, očisti tujcev.

Srednjeveški časi tega prostora so v romanu Mojce Kumerdej prikazani kot temačni; v njih je izražena želja, da se v vsem najde univerzalno, hkrati pa je prežeto z ljudsko željo po užitku, karnevalu v bahtinovskem pomenu besede, brutalnih domislicah in hkrati z zahtevo po razumnosti. Obdobja, ki so sledila, so se porodila z družbenega dna, in ne iz plemstva ali celo cerkvenih krogov, nam prigovarja pisateljica. Eden svetlejših likov v romanu Kronosova žetev je pisar Miklavž Nikolaj Paulin, ki s pomočjo (avtomatiziranega) pisanja spregleda igro pozitivne ideje Boga in negativne ideje Niča. Četudi je sprva videti, da so njegovi zapisi mrtvi deli romana in da je ta obtežen s teleološkimi vprašanji, se izkaže, da je zrenje v brezno, kot to imenuje knezoškof, ena izmed ključnih tem knjige. “Verjetno eden redkih razumem, kaj se je zgodilo pisarju. Znorel je na način, kot znorijo tenkočutni, dobrosrčni in izobraženi melanholiki …” v sklepnem akordu razmišlja knezoškof, sebe pa označi za strahopetneža, ker si ni upal zazreti se v “gostoto absurda”.

Roman Kronosova žetev, ki je seveda fiktivno delo, gradi gosto literarno tkivo s pomočjo nekaterih realnih dogodkov in osebnosti tistega časa. Ob številnih podrobnostih roman ponuja širši, pahljačasti razgled na tedanjo družbo ter tako podaja edinstveno sliko slovenskega renesančnega obdobja. Opozarja tudi na nekatere univerzalnosti, kot so obujanje antike, znanstvena odkritja, odkrivanje drugih geografskih prostorov, živahne filozofske in teleološke razprave. Pri tem je avtorica roman tudi zvrstno razburkala ter podala specifiko tega prostora in njegovih prebivalcev. Posredno se na primer sprašuje o možnosti upora. Želel bi si biti navzoč, se sprašuje knezoškof na smrtni postelji, zakaj se deželni stanovi niso uprli deželnemu knezu.

“Reve, presranci, nedorasli fantiči, ki se niso znali postaviti zase in se upreti očetu. Zato občudujem Spitzenberga, ker si je upal …”

Ob takšni obsodbi, ki iz ust večnega cinika sicer zveni legitimno, se je smiselno vprašati, v čem je Kronosova žetev, recimo v avtorskem smislu, tudi tipično slovenska? Recimo v tem, da kritiko današnjosti prefinjeno zakrinkava.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).