Koristnost nekoristnega govori predvsem o enem, neprestanem konfliktu med »uporabnim« in »neuporabnim« oziroma – kakor se v naših krajih popularno zmerjamo – med trgom in kulturo, takojšnjo unovčljivostjo neke ideje ali njeno tržno ničvrednostjo.

Nuccio Ordine izhaja iz prevladujoče doktrine sodobnega sveta, saj se v času globalizacije, neoliberalizma, ekonomske krize in krčenja javnih sredstev uspeh meri zgolj še z logiko dobička in takojšnje finančne kompenzacije. V tem svetu znanstveni dosežki, kultura in umetnost nimajo državljanske pravice, saj obveljajo za potratne, »nekoristne.« Ordinov manifest, objavljen leta 2013, ki ga v dodatku oplemeniti še esej Abrahama Flexnerja iz leta 1939, lepo pokaže, da tržna logika ni nekaj novega, temveč je že od antike dalje, sploh na področju izobraževanja, ki je bilo od nekdaj podvrženo ideologiji koristnosti, pa varčevanju in poenostavljanju; z bolonjsko reformo izobraževalni sistem zadnja leta producira grmade diplomantov, ki znajo vse manj, tudi zato, ker se študentje pri učenju naslanjajo na izvlečke, antologije in preglede, namesto da bi klasike brali v celoti. Namesto radovednosti, ki bi jim pomagalo razmišljati z lastno glavo, podlegajo uniformiranosti in mehanizaciji.

Knjiga v treh delih se posveča »koristni nekoristnosti« literature in kulture nasploh, kritiki šolskega sistema, ki univerze spreminja v podjetja, študente pa v stranke, v zadnjem delu pa še trpki, a duhoviti in ganljivi elegiji posedovanju, ki da ubija človeško dostojanstvo, ljubezen in resnico. Kdor verjame v (lastno) absolutno resnico, pravi Ordine, je pogubljen, saj jo takoj začne vsiljevati drugim; dogmatizem pa prinaša nestrpnost na vsakem področju znanja in obenem pomeni zanikanje vsakršnega iskanja resnice, ki mora vedno temeljiti na dvomu.

Ordine je najbolj prepričljiv in duhovit, ko polemizira s tržno ekonomijo; v prvem, najdaljšem poglavju, kjer govori o »koristni nekoristnosti« umetnosti, nam skozi kopico zgodovinskih filozofsko-literarnih referenc, ki segajo od antike do renesanse in kulture 20. stoletja, od Aristotela in Spinoze, Danteja in Boccaccia, do Heideggerja, Ionesca ali Calvina, niza zgovorne primere, med kateri izpostavimo Gautirejevega, ki je že zdavnaj ugotovil, da je koristnost relativna; kar je koristno za enega, ni koristno za drugega: »Vi ste čevljar, jaz pesnik. Zame je koristno, če se mi prvi verz rima z drugim.« Ali primer Davida Fosterja Wallacea, ki s kratko zgodbico prispeva morda najlucidnejšo ilustracijo vloge in delovanja »nepomembne« kulture: »Mladi ribici plavata in v nekem trenutku srečata staro ribo, ki plava v nasprotno smer, jima pokima v pozdrav in reče: 'Zdravo, mladina, kakšna je voda?' Mladi ribici še nekaj časa plavata, potem pa prva pogleda drugo in reče: 'Hudirja, kaj pa je voda?'«

Wallace je hotel poudariti, da najočitnejšo, povsod navzočo in pomembno stvarnost najtežje razumemo in se o njej pogovarjamo. Ljudje se ne zavedajo, da literatura, humanistična znanja in izobrazba sestavljajo idealno plodovno tekočino, v kateri se lahko silovito rojevajo pomembne ideje. Koristnost nekoristnega je hvalnica radovednosti, literarnemu in znanstvenemu avanturizmu, kulturnim dobrinam, ki na prvi pogled (oz. na kratki rok) ne prinašajo ničesar oprijemljivega, predvsem pa nič konkretno izmerljivega in ekonomsko upravičenega, čeprav avtor pozneje lepo pokaže, kako so se mnoga prelomna znanstvena in tehnološka dognanja (od elektrike do bakteriologije itd.), na katerih temelji sodobna kapitalistična logika, razvila ravno iz radovednosti posameznikov, ki svojega dela niso pogojevali s ciljem uporabnosti.

Ordine v prostaškem utilitarizmu vidi največjo zmoto civilizacije; denar in pohlep ubijata duha, ograjujeta meje mišljenja ter zavirata radovednost. V tem kontekstu je naslov enega izmed poglavij več kot zgovoren: »Znanje je bogastvo, ki ga lahko razdajaš, ne da bi obubožal.«