Peter Kolšek, pred katerim so pesniška srca dolga leta trepetala, ali jih bo objavil ali ne, je v resnici že več kot štiri desetletja predvsem pesnik po duši. Osvobojen ekskluzivnega privilegija poznavalca slovenske poezije in s tem povezanih dolžnosti in moči se zdaj neobremenjeno posveča nadaljnjemu iskanju svojega grala v poeziji. Njegovo zbirko sestavljajo večerni in jutranji samospevi. Prvih je triindvajset, drugih sedemindvajset.

Takoj s prvo pesmijo se Kolšek poslovi od vseh, ki so z njim blodili po zeljnatih poljanah, in tako svojo osmo pesniško zbirko paradoksalno začne z aluzijo na konec življenjske poti. Ali pa tudi ne. Recimo, da se pesnik skriva za besedami, ki jih pojejo vrane. Da lahko, skrit za njimi, zbrano posluša sebe, pesnika po duši? Da se skozi prizmo vranjih glasov postavi v držo objektivnega komentatorja, prefinjenega ocenjevalca in kritika samega sebe? In je lahko v večernem preletu vran samospev Adijo le slovo do jutranjih samospevov, nanizanih v drugi polovici zbirke. Potem vrane ne pojejo z dekleti iz pesnikove prejšnje knjige Dekleta pojejo (2014), temveč pesniku, čigar razoglavo podobo je božanski veter s Parnasa prevlekel s srebrno melanholijo, / ki je bila njegova zadnja beseda.

Verjetno ne preseneča misel na ameriškega pesnika Edgarja Allana Poeja, ne le zaradi vran v naslovu Kolškove tokratne zbirke. Naslov njegove četrte zbirke Nikoli več je namreč refren, ki se po vsaki kitici ponovi tudi v Poejevi pesmi Krokar. Toda bolečina na nič nanašajočega se hrepenenja v zbirki Slavospevi, ki jih pojejo vrane je bistvo, je dar, ki zaznamuje pesnika v brezbrežju časa in ga trga iz pozabe. Njegova poezija – z ravno pravo mero nostalgije, ki jo tu in tam morda poudari kakšen po razpadlih spominih preletavajoč vranji krik – je glasba iz nenavadnih kombinacij besed, v tisnikarjanskem ozračju presunljiva zaradi lepote pripovedi same. V znamenitem eseju Filozofija kompozicije Poe namreč razlaga, da je téma najbolj pesniška, kadar se otožnost združi z lepoto. In – mar se pri Kolškovi poeziji ne dogaja prav to? Ivo Svetina je v spremni besedi zapisal, da je ta zbirka ena najlepših, kar jih je bral v zadnjih letih; in to je dejstvo. Če tega ne bi zapisal on, bi zapisala zdaj – po večkratnem branju pesmi na dah, počasi eno za drugo in posamezne v različnih časih.

V Kolškovi peti pesniški zbirki Opuščanje vrta (2009) lirski Jaz in Drugi sodoživljata različne bivanjske situacije. Vzvišen nad vsakdanjo enostavnostjo dojemanja sveta se pesnik skozi na videz odrešujočo samopozabo znajde v ranljivem zavedanju minljivosti. Nenehna misel na smrt in pogovor z njo v Samospevih se že neusmiljeno napovedujeta v podobah pokopaliških cipres. S spraševanjem o temeljni eksistenci današnjega človeka in o umetnosti kot vrhovni potrebi duha se v današnji dobi razosebljenja tudi v zbirki pesmi Tropi in tropine z nekaj (2011) novimi pesmimi lahko poistoveti marsikdo, saj Kolškovo pisanje daje občutje pristnega vznemirjenja in sugerira tek časa.

Poezija Petra Kolška ni ne hermetična ne depresivna, še posebej, če je bralec z njo v časovni ravnini. Ni pa preprosta za branje. Bralec postaja vse bolj vpleten v zgodbe, ki jim ne more določiti razpleta, kaj šele, da bi jih imel pod nadzorom. Zbirka Slavospevi, ki jih pojejo vrane ima prepoznaven pesniški podpis: navzočnost pesnikovega zavedanja minljivosti in navidezne večnosti. Večplastno pesniško materijo sestavljajo osnovni delci … poželenje, bolečina, prigode, / minevanje – in morda neka rdeča ruta, / ki je težko obležala v spominu. Analitično zastavljeno pisanje med drugim zaznamuje prodoren pogled, metaforično in pomensko bogat jezik, mestoma odprt celo za humorne vrivke in ironične tone ter za nenavadne asociativne prelome in obrate, do jedkosti izčiščena resnična doživetja in paradoksalno izostrene primerjave. Samota, ki se kaže v globoko pomenljivih ekspresivnih pripovedih in spominih, je tudi tu eden temeljev pesnikovega raziskovanja. V njej se občutki – kot v puščavi iz peska, teh najmanjših zrnc samote – veliko lažje prepoznavajo in izrisujejo v nepozabno formo, s katero pesnik razgalja pretresljive podobe. S takšnim zapisovanjem svojih zaznav ne izgubi avtopoetike, s katero izvirno zastopa svojo generacijo.

Pesnik Peter Kolšek v zadnjem verzu zbirke vranjih samospevov sicer pravi, da … nobena pot ne vodi v nesmrtnost, a hkrati ob priznanju nemoči nad končnostjo sprejema lastno krhkost: Preden umrem, bi rad videl ves svet. Misel na neizogibnost konca, na smrt, dela tudi najbolj vsakdanje in najbližje predmete čudežno navzoče in bleščeče:

Udobna je postelja, / če je razmetana. / A za prvo noč / in zadnji dan / zmeraj je postlana. Vse manj ali bolj pomembne podobe in besede – ki jih pojejo vrane – se skozi zbirko petdesetih samospevov zlijejo v neskončno raztegljivo projekcijo, ki kaže, da je usoda poezije govoriti o celoti, o človekovih mejah, ki ga delajo velikega.