Podrejenosti, ki prihaja zgolj iz zaničevanja do glasbenikov, ki svojo godbo ustvarjajo in preigravajo na ne prav tradicionalnih glasbilih. Andy Stott je eden izmed takšnih mojstrov glasbenega izražanja, ki se ustaljenih norm in praks, ki prihajajo iz napihljivega balona glasbene industrije nekih drugih časov, drži le v kontinuiteti izdajanja svojih diskografskih del. In to kakšnih!

Briljantnima Luxury Problems (2012) in Faith In Strangers (2014) se je pravkar pridružil album Too Many Voices. V pravilnih časovnih intervalih, kar bi morda lahko pripisali le Stottovemu izostrenemu in natančnemu občutku za ritem ali natančneje za množico ritmov, katerih zaporedje ni še zapisano v notni zvezek.

Novi dolgometražni minialbum Too Many Voices bi lahko razumeli tudi skozi tovrstno ugotovitev, da je Andyju preprosto ostalo kar nekaj neuporabljenih zvrsti glasbe, ki naj ne bi utonile v pozabo. A ko slišite Butterfiles, zagotovo najbolj odstopajočo skladbo ne le tega albuma, temveč celotne njegove diskografije, bi lahko sklepali tudi drugače. Če sta albuma Luxury Problems in Faith In Strangers s svojim skrajno prožnim minimalističnim tehnovzdušjem zapuščenih industrijskih obratov korakala po pejsažih čiste zvočne ezoterike, se album Too Many Voices poskuša uresničiti skozi avtorjevo introvertiranost. Gre preprosto za poskus, da se skozi preplet osmišljenih melodičnih ezoterik projicirajo lastna čustvena stanja.

Poslušajte najprej sklepno, a hkrati naslovno skladbo Too Many Voices, ki jo Stott povezuje v vokalno sozvočje čudovite sentimentalne balade. Potem se vrnite na začetek Waiting For You, ki se sliši prej svetniško blažena kot melanholično dramatična (mar res?), in naprej prek že omenjene Butterfiles, New Romantic, First Night … Če ne najdete nečesa, kar bi vam uglasbilo lastno romantično stanje, potem ne veste, kaj je ljubezen.