Podobno slastnemu biskvitu s pretanko marmeladasto horizontalo, ki nas na mah premami, pa čeprav se že v naslednjem trenutku stegujemo po čaju.

Ichisanov nu-disco načeloma ne odstopa od antikvitetne elektronske standardne ritmične metrike. To pomeni, da je klasičen disco (navadno prepoznan med 115 in 125 udarci na minuto) rahlo zavrt ali upočasnjen na stotko, včasih stopetko. Fotograf, ki je v zrelih letih po tiho in vztrajno zavijal med glasbene producente, ni ekscentrik. Njegova glasbena pot, razen ozkega kroga znancev, dve desetletji in več sploh ni vznemirjala. Superfan vsega kitarskega na albumih benda Red Hot Chilli Peppers je nekaj sledi pustil na Ali Enovem drugem albumu Smetana za frende, njegov bend Party Sons pa dlje od enkratne pojave na cedeju, ki je pospremil gledališko altrsko uspešnico Limonada (Grapefruit, Gledališče Glej, 1997, režija Iztok Lovrič), ni zmogel. Producent njihovega edinega songa Vedno padem dol je bil Žare Pak.

Vse našteto so atributi, ki Ichisana trdno sidrajo v zdaj že starih časih, od koder pa je avtor krenil še dlje v zgodovino.

Aperitiva ne bogati posebna izvajalska virtuoznost. A za brezmadežno ljubezen do legendarnega postulata pradisca ali do spomenika sintetičnemu staccatu, to je do skladbe Popcorn ameriškega skladatelja Gershona Kingsleyja iz leta 1972, je skoraj bolje, če te zapletenejši glasbeni skladi ne ganejo posebej.

Še več. Ichisan aka Igor Škafar je brez odlašanj zanemaril tudi možnost, da bi svojemu prvemu albumu dodal uspešnico, ki bi vključevala vokal. Kaprici preveč pametnega žurnalista se je le nasmehnil. Aperitiv nima izrazitega hita, nima niti plesne popevke, ki bi jo podpiral videospot in za katero bi radijski poslušalci nato lahko glasovali oziroma nekaj temu podobno profanega. Vse je dosledno retro in diši le po starih sintetizatorjih. In prav to še bolj okrepi Ichisanovo avtorsko držo in izpostavi resnost njegovega izpovednega namena.

Ta album je založila haaška znamka, pred tem je bilo nekaj avtorjevih singlov predstavljenih že pri angleški in skandinavski butični izdajateljski zadrugi. Ichisan se kot DJ prav zdaj pripravlja že na tretjo turnejo po ZDA, ob tem da je svoje pravkar odrolal na svojem prvem gostovanju v Parizu.

Komada - zanimivo, da tudi po naslovu, ne le po vsebini - Mercedes Taxi in Pistolero nekam (ne)čudežno spomnita na opus Ichisanovega starega prijatelja Magnifica. Tako so najboljše stvari - tudi na Aperitivu - druge, a še vedno tri: naslovna, Pomlad in Metamundus. Če se vam bo ob poslušanju pričujočega dela - najbrž se vam bo - zahotelo zavrteti robove Rubikove kocke, se lahko pomudite tudi pri simbolnem anagramu naslova zadnje imenovane. Koda za rešitev tega je ime avtorice čudovitega ovitka, ilustratorke Mete Wraber. Ichisan na svojem Instagramu izda, da je nesporni boter skladbe Metamundus oksitocin. Medtem ko piarovski namig za uporabo Aperitiva zainteresirane povabi na cestno rajžo po tržaški rivieri, po možnosti s-streho-dol. Ker je sezona teh visoka ravno zdaj, ne velja odlašati.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic