Ker sumim, da se bo sočnost Nipkejeve izpovedne biti za pošten koledarski, če ne kar zgodovinski slot merila po lepljivosti najbolj izpostavljene fraze, izvzete iz njegovih verzov, jo ponovim: Ampak ne! Še vedno je torej pravi čas za vprašanje, “pa kdo je že ta Nipke?”.

Stvari so jasne, dikcija je klena, problematika tipična, vmes sem pa tja zaniha reggae, “dela se zato, da so punce vesele, gor je vse živo, mal’ je na hard, neki je pa tud’ čustev”, mi je pred mnogimi leti hitel zadnjo albumsko akcijo komba T-Set pojasnjevati Ballau.

Nipke ni daleč od ljubke kombinacije vsega tega. Četrino od dvanajstih komadov je Boštjanu Nipiču produkcijsko izvedel Vladimir Kosović Doša, ostale tri četrtine pač Damjan Jović, naš še vedno premalo slavni superproducent in nemara edini, ki zna, med ostalim, najbolj natančno definirati slovenski glasbeni okus. To je v tem okviru sicer manj pomembno, vseeno pa Jovićeve studijske spretnosti, pa najsi bodo te takoj prepoznavne v psevdoskrillexovščini iz uvodnega songa Ta bit ali pa ob housey taktiki iz možnega radijskega superhita Internet girl najbolj determinirajo celoten album, naslovljen kar Nipke.

V resnici se Jović in Nipke najbolj izkažeta – o neprekosljivi Všeč tko k je in še drugih pozneje - v pop odličnosti Ona bi, pri kateri se ne moremo sprenevadati ali le ugibati, ali je res izvleček iz opusa Pharrella Williamsa. Je, ampak je ta pošten in lep, celo nujnen je; nujen za stabilnost splošne domače glasbene realnosti, še posebej če bi v tej (nekoč) želela urbanost prevladati na ruralnostjo.

Toda zdaj, za presek debate, nekaj (skoraj) povsem drugega.

Slovenska zgornja raperska kasta sestoji iz trideset-in-nekajletnikov, ki praviloma ne odstopajo od popiš oziroma melodičnega hiphopa, za to pa še vedno izrabljajo ritmiko, standardizirano v devetdesetih. Doša, Zlatko, Trkaj na cetralnem položaju, 6 Pack Čukur in delno tudi Emkej na vzhodnem krilu, pa še jih je. Novomeščan Mirko, na primer. Nemara najboljši med temi bi lahko bil že omenjeni Kosežan Ballau, ki albuma, vse kaže tako, ne bo zmogel. Klemen Klemen je s prepoznavnim zvokom in izdatno fantazijskimi pripovedmi lik za v posebno “staropodzemno” poglavje, Murat & Jose pa sta že davno zavila v krščanarsko korektnost, s svojim zadnjim poskusom pa dokaj stramotno pristala na otoku z imenom “Domišlija, ki je je bilo že tako malo, je dokončno izhlapela”. Ali En se je na istem otoku že davno raje kar prekrstil.

Druga skrajnost domače raperske krajine so aktivisti in eksperimentmojstri, ki pa jih popevke ali “popevkanje” ne navdihuje, med zrelimi ustvarjalci imata Ziebane in Gero pest še vedno najbolj stisnjeno. Med te se lahko pripiše tudi pogrešani solkanski poet Valterap. Mlajši slovenski raperji se pojavljajo in vedno več jih je. In to je dobro, zelo dobro, to je odlično.

Pa spet nazaj v Dravlje.

Album Nipke sem v nedavni debati z avtorjem razglasil za dokaj resnega, če ne kar žalostnega. Doševa zmerna ritmika res lepo zalije song Kronik, podobno tragičnost pa izpeva tudi Kaj je narobe. Nipke me je vseeno popravil, rekoč, “dotakne se me marsikaj, v politiko se ne spuščam, zato pa me posebej gane sociala, ki je taka, kot je, in nimam je namena lepšati”.

Dober, pa čeprav Došev ultra-klasično-všečni-kot-50Centovski prijem, predstavlja komad Fancy, v katerem je Nipke znova dopadljiv in šarmanten; vsaj tako, da bi se čudil, če ga ne bi po mestu lovile res samo tiste z naslovnic, z najlepših naslovnic.

In končno, Všeč tko k je. Song v Deželi ne bo presežen še dolgo let, saj odseva vse nacionalno-emotivne discipline - naj bo počasi, naj se ne spremeni nič, vse bo ok, naj se ne hiti, naj se ne mudi, grabi transverzalo Balkan-Dravlje-Jamajka tudi ti! Nipke, hvala in sedi: 5!

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic