Death of the Bachelor je po obliki še kar zabavno zasnovano delo. Z njim se Brendon Urie, pevec in vodja zasedbe, v slogu poslavlja od življenjskega obdobja, ki ga je zaznamoval verižni žur.

Spoliran zvok, sicer pa s sorazmerno abotnimi melodijami nasičen izraz, ki so ga Panic! At The Disco uspešno prodajali celo minulo desetletje, se je razvil v vpadljivo multižanrsko predstavo. Ta je zdaj prav res verodostojen teatralni pop-rock ali baročni pop. Oblika je torej rešila vsebino. Manekensko zapeljivi Urie navdušeno in tudi uspešno pozira kot naslovni lik avtobiografske sage.

Toda težava je spet tam, kjer je vedno bila. Melodije, songi so ubogi. Težko si jih je zapomniti. Poslušalec je izpostavljen bombardiranju: pretežno drveč ritem in visokotenorsko turbo petje, ki v resnici nima lastne barve. Te se razvijejo edino, če se imamo čas zamisliti, da smo gledalci muzikala. Ali pa če smo (še) mladoletni in nam je za vse okoli nas praktično in tudi teoretično vseeno.

V nasprotnem primeru, to pomeni ob poslušanju z manj plehke oziroma stereotipne domišljije ali vrojene ignorance, pa je celoten album Death of the Bachelor v enem kosu (na primer) potisniti skozi sluhovode slehernika zelo naporno.

In zdaj. Panic! At The Disco so z vodilnega lestvičnega položaja izrinili uspešnico Adele. In to z nekonvencionalnim izdelkom.

Pomešajmo torej aktualni bend The Neighbourhood, nekoč psihedelično prijazni kalifornijski pogon Jellyfish, pevskega zvezdnika Adama Lamberta in maskulinsko retrošovsko revijalnost in dobimo nove Panic! At The Disco, nekoč bend, ki bi bil lahko uvrščen celo med sledilce Green Dayjev.

Zdi se, da je ameriška veja hipsterske biti prestopila v novo razvojno fazo.

Morda pa prva trditev niti ne drži povsem. Je, je rahlo presenečenje. Res. Pesmarica Death of the Bachelor je ljubka zoprnost, obenem pa ni nezanimiva.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic