V resnici so mi najljubši tisti, za katere sem bil prepričan, da dremajo, oziroma sem nanje preprosto pozabil zaradi usiha njihove ustvarjalnosti. Toda najprepričljivejši so res tisti, ki se v zrelih letih osvobodijo okov lastnega artizma in naenkrat zažurajo znova. Zdi se, da so Primal Scream na novem albumu spet ujeli srečo.

Uvod je "screamadeličen". Komad Trippin’ On Your Love sili na plesišče. Akcija nemudoma zadiši po njihovem epskem tretjem albumu Screamdelica, ki je pred četrt stoletja enopotezno raztopil britansko darkersko tenzijo, tako da je grunge, seveda pogojno, lahko ostal brezmadežno ameriški. Tudi v nadaljevanju Bobby Gillespie - po Donu Henleyju in Phillu Collinsu ter pred Davom Grohlom najbrž najbolj znan frontman/pevec med rockovskimi bobnarji (prej je Škot ritem držal pri kultnem bendu The Jesus & Mary Chain) - v singlični I Can Change poje o tem, da je mogoče spregledati in se ga ne zadevati več. A naj se purizem že korak pred tem napevom sprevrže v cinizem, ki ga narekuje zgodnjediskoidni song (Feeling Like A) Demon Again. Zmes med tem in elektro-pop klasiko Tainded Love dueta Soft Cell bi prav tako kaj lahko postal predmet obravnave spomeniško-varstvene komisije.

Rachel Zaffira (polovica dueta Cat’s Eyes) še vedno nepravilno hripavega Gillespieja pokrepi v folk razmajanem duetu Private Wars. Po aktustični baladi se Gillespie znova utrudi v značilnem vpijočem vse-ali-nič pamfletu, to je v komadu 100% Or Nothing.

Središče albuma Chaosmosis je hitična Where The Light Gets In - ta je ravno prav vehementni lov na nov zmagovalni refren, ki znova opozori na poenostavitveno rdečo nit, na kateri se ziba najbolj kul del opusa Primal Scream. Za popestritev je poleg Gillespieja dovolj razkuštrana tudi ameriška neo-soul-pop starleta Sky Ferrara. Položaj je takoj obetavnejši, kajti mladenka se trudi postati brezbrižna kot 53-letna drogeraška deponija, ne pa da mali uročeno zija v dekolte.

Zasedba Primal Scream je namreč na zadnjih treh albumih, to je na desetem, devetem in osmem zaporednem (izdani so bili med letoma 2006 in 2013), malenkost do kar pošteno težila - sebi in svoji okolici: strukturna eksperimantalnost, preveč pametni verzi, pogosto tudi mučna produkcija, ničeva zafrkancija ipd.

V sorazmerno težkoritmični skladbi When The Blackout Meets The Fallout je skoncentrirana smola vseh tistih treh.

Zato pa spet že naslednji na Chaosmosis, to je kos Carnival of Fools, še zlasti pa Golden Rope veterane Primal Scream acid-no dirkaško odrešita notranjega pritiska, poslušalec pa se lahko le še nasmiha.

“V petek bo v Palladiumu žur, na odru bodo fotrovi ljubljenci, ki nikoli niso mislili kaj posebej resno in so zato ostali sveži,” je promocijo albuma Chaosmosis pred sošolci razglašal londonski gimnazijec.

Včasih je prav, da podmladek vseeno ne izve čisto vsega.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic