Dokumentarni performans Tloris za revolucijo je – po Bolj čudno od raja – je drugo gledališko delo Marka Požlepa, ki sicer izhaja s področja vizualne umetnosti in deluje predvsem v formatu večmedijskih projektov. A ključne za njegovo delo so neke vrste raziskovalne ekspedicije ali družbeno-umetniške izkustvene akcije, s katerimi zareže v razumevanje in samoumevnosti vsakdanjega in vsakodnevnega ter jih naposled razstavi in vzpostavi v kontekstu refleksije še s postavitvami v galerijskih (in gledaliških) prostorih.

V Bolj čudno od raja tako "popisuje" glasbeno popotovanje po domovih za ostarele v državah nekdanje Jugoslavije, kjer je s pianistom Igorjem Feketijo upokojencem pripravil koncerte jugoslovanskih hitov iz časa njihove mladosti, za galerijsko postavitev projekta pa prejel nagrado skupine OHO 2016, ki mu je omogočila rezidenco v New Yorku, kjer je nastal Tloris za revolucijo (Blueprint For Revolution). V ritualnem oziroma molitvenem taboru staroselskih plemen v New Jerseyu se je srečal s potomci prvotnih prebivalcev tega območja ter s kanujem obplul Manhattan, finančno in gospodarsko središče New Yorka, na katerem so griče (Manna-hata v jeziku prvotnih prebivalcev otoka pomeni otok številnih gričev) zamenjale stolpnice, otok, ki so ga nizozemski kolonialisti kupili za manj kot danes stane kvadratni meter stanovanja na njegovem južnem delu.

Performans Požlep oblikuje kot dokument na presečišču izvedenega in doživetega. Čeprav vzpostavlja natančno rekonstrukcijo samega realnega dejanja, ohranja in izpostavlja tudi izrazito oseben odnos do tako ustvarjenega "materiala" uprizoritve. Morda se njegove ideje potovalnih načrtov v družbenem prostoru zazdijo na prvi pogled nenavadne, če že ne čudaške ali nesmiselne, a jih predstavi z naravnanostjo, ki s predanostjo in zavzetostjo do stvari, skrbnostjo do detajlov, potrpežljivostjo v vodenju gledališke zgodbe in brez kančka ironije odpravi vprašljivost njihove realizacije, njenega namena ali smisla. S prepletom govorjene besede, glasbe v živo (Gašper Piano), videoposnetkov in občasnih vizualno-prostorskih intervencij ter performativnih vložkov gledalce povabi v osebno zgodbo, s subtilnim plasiranjem specifične individualne perspektive, ki omogoča delitev izkušnje z drugimi. Ob tem je gledališka izvedba neločljiva s figuro avtorja na odru; neobrušena – a tudi suverena – avtobiografska izvedbenost dodaja k neposrednosti in prepričljivosti nagovora, obenem pa s premišljenim ustvarjanjem zvočne mehkobe in ritma pripovedi, dialoga med besedilom in glasbo ter celotne atmosfere asociira na karizmo rockovske scene govorjene poezije z newyorških klubov sredi druge polovice preteklega stoletja.

A Požlep s preigravanjem in ponovno prilastitvijo svojega dejanja ne podarja le izkušnje, temveč vpeljuje tudi proces konstrukcije pogleda nanjo oziroma na to, kar ponuja, pogojno rečeno – na njeno vsebino in kontekst. V tem smislu je močno povedno že samo dejanje plutja po rečnih kanalih s kanujem, ki ga v uprizoritvi razširja z avtobiografskimi spomini o otroški očaranosti z Winnetoujem in razgradnjo tega mita, ki je s fikcijo Karla Maya in nemško-jugoslovanskimi filmi, pogosto snemanimi na Jadranski obali, okužil številne generacije in jih iniciral v idealizirano podobo plemenitega divjaka. Z veslanjem v kanuju, pomenljivo poimenovanem Black Winnetou (Črni Winnetou), Požlep afirmira potrebo ponovnega odkrivanja, pozicijo nevsiljivega stika in raziskovanja namesto osvajanja. Z zrenjem na današnje obrise tega ameriškega teritorija, vpeljavo krajših citatov in refleksivnimi drobci zarisuje svet, ki ga želi ugledati na novo, drugače; v širokem okviru, vse od odrinjenega rezervata staroselskih potomcev, izbrisa zgodovin in celotnih družbenih segmentov do visoko priostrene zračne linije stavb današnjega kapitala, razvoja zahodne civilizacije, njenega življenja in industrije, ki v vodovje in zrak spuščata svoje odpadke (kanal Gowanus, denimo, zaradi močnega onesnaževanja imenujejo "črna majoneza").

Posebnost njegovega pogleda lahko prepoznamo tudi v preobratu od "tipične" angažirane, družbenokritične intervencije mišljenja utopij, ki z gesto, s katero današnji družbenopolitični zemljevid v precepu kolonializma in kapitalizma postavlja v kontinuiteto preteklosti kot identitete in prihodnosti kot vprašanja možne svobode, diagnosticira podobo današnjega družbenopolitičnega stanja kot utopijo in iluzijo. Požlep tako s svojim performansom stopa v takšen "tloris" širokih razsežnosti in opazuje njegovo strukturo, linije in obliko. Razumljivo je, da tudi gledalca želi postaviti v izkustvo očiščenega, neusmerjenega, nekako neobremenjenega, sveže prisotnega, skorajda naivnega, poglobljeno tipajočega motrenja ter se zato izogiba podajanju natančnejših mer, a če se v obširni krajini naslavljajočih tem avtor lahko orientira skozi sidrišče lastne jasno določene akcije, gledalec težje najde svoje mesto in točko pogleda. Zato je podarjena izkušnja močnejša v intuitivnemu občutju kot v jasno izkristaliziranem prizorišču vprašanj in tendenc, ki bi tloris dejansko vzpostavilo kot "tloris za revolucijo".