Smo se himničnih ali navijaških napevov drum’n’bassa v zadnjih treh sezonah že malce naveličali ali pa je za občutno zmanjšanje leska vsebine albuma We The Generation krivo kaj drugega? Zvok in njegova kombinatorika sta dobra, pogosto zelo navdihujoča. Res? Drži, komadi so izpiljeni, slišijo se popolno.

Rudimental so hiperekspanzionistično med vokalne goste zdaj izvabili nekaj že dobro njim oziroma nam v navezi z njimi znanih (Ed Sheeran, Ella Eyre, MNEK, Sinead Harnett), le dva še popolnoma nova in sorazmerno neznana (Foy Vance in Will Heard) ter skoraj dva takoj prepoznana, a nikoli iz Rudimentalovih objemov. Tu je še hišnica, pevka, ki je del koncertne zasedbe, to je bojevita in zelo perspektivna Anne-Marie. Seveda bi bilo naivno in predvsem površno soditi, da je določeni vokalist dobil slabšo/boljšo vižo, s katero se je spopadel (ne)uspešno.

Nedvomno je pri tej selekciji veljalo, da naj ima najbolj komercialno podkrepljen song (bodisi z všečno melodijo bodisi aranžmajskim ustrojem ipd.) “na vokalu” tistega najslavnejšega. Na vrh te namišljene (ali pa tudi ne tako zelo namišljene) klasifikacije je bila samodejno poslana Bloodstream, ki jo Ed Sheeran ni samo odpel, pač pa je to v resnici remiks ali nadgradnja njegove uspešnice iz lanskega leta. Rudimental so v resnici za izvedbo edine enajstmetrovke, ki so jo izsilili na tekmi, uporabili strelca iz drugega, ne svojega kluba.

Ella Eyre v Too Cool navsezadnje sploh ni kul. MNEK-ov Common Emotion je sila povprečen houseykos. Res razočarljivo. Vse tri skladbe, pri katerih kot solist poje Will Heard, so komaj za kaj, pri čemer je otvoritvena I Will For Love tako nespretno tipska, da je edino vprašanje, položeno vzporedno ob njo, tisto, ali je to res nov nalet Rudimentala ali gre v resnici za pozabljeno enoto z njihovega prvenca Home. Zelo podobno je s krepostnostjo komada Never Let You Go (poje Foy Vance), ki ga rešuje mična himnična praznina, kamor si želi pobegniti vsaka za svobodnjaško akcijo dovzetna duša. Pihalni aranžma pri tej je pravilno izvit iz minimalnega nastavka, a kaj ko nato ne vsebuje prav ničesar.

Willa Hearda rešujeta Treading On Water (duet s Sinead Harnett) in predvsem Rumor Hill (duet z Anne-Marie). Skladba Run je prav značilna - komad ima zelo obetavno fabulo, a je izveden vse prej kot sijajno, tako da vse skupaj na koncu ostane pri spominu na najbolj bled rumenjak, kar ga je bilo. Rudimental so s komadom Go Far v bedo zašli celo tako globoko, da so v prvi kitici skopirali kar (v osemdesetih prejšnjega stoletja) najuspešnejši ameriški pop-rockovski dvojec Hall & Oates.

Mahalii je tako predana naslovna. Ta je O. K., dvigovalna, a še vedno brez posebnega naboja.

Pokojni Bobby Womack stvari nekoliko okrepi že proti zadnji četrtini kar 18-stavčnega albumskega dela. A spet - New Day je Womackov dokaj želatinast funky R&B-komad izpred skoraj dvajsetih let. In tole Rudimentalovo delo je samo remake tega. Poleg tega je res »nestajliš«, da si vokalista izposodiš pri Gorillaz, kjer je Womack dejansko že odpel labodji spev, bi se reklo najprijazneje. Womack si še ne bi zaslužil biti na Rudimentalovem novem izdelku.

Je še kdo za “v kot, pa mama v šolo”? Ni. Kajti tedaj nastopi d-presenečenje. Lianne La Havas zapoje dve in ti sta ključ do sicer nikoli dosežene druge zaporedne senzacije. Needn’t Speak lepo gradira v mistično krajino, kjer pajčolanast glas La Havasove, ki brezbrižno plapola, prekine neki skrajno nepretenciozen minijam. Ko bi le še bilo eksperimentov na albumu We The Generation kaj …

In je; da popravi komaj zadostno na plus dvojko. Rudimental s komadom Breathe skrenejo v pošteno funkoidno houseprihodnost.

Ali drugače. Bili so Groove Armada, bili so še številni drugi, Chase & Status na primer. Pa saj so v resnici še, toda poslovni model se bo ponovil še enkrat. Rudimental iz londonskega Heckneya so za nekaj let opravili, pri čemer se bomo čez nekaj sezon spraševali, ali se ali se morda ne nameravajo vrniti, pri čemer bomo (boljši) odgovor vedeli že vnaprej - še najbolje bi bilo, da se vrnejo kot nekaj drugega, recimo samo produkcijski subjekt ali pa samo kot didžejevski kombo ali pa kot organizatorji še enega festivala LoveBox.

Prva faza komercialne operacije Rudimental je v glavnem končana. Lianne La Havas v Breathe pozdravno zato lahko zapoje le še: “Let’s do it for the people, if you wanna find perfection!” Pa imamo deja vu popolnost!