Eksistencialno naravnano zbirko sestavljajo trije cikli z naslovi: Nestalnost, Obešanje na zvon in Več letni med časi. Táka zasnova pesniške zbirke v izhodišču zahteva izvrstno poznanje književnosti, filozofije in feminističnih prizadevanj v širšem, svetovnem smislu.

Jezikovna igrivost in ostra družbena kritičnost sta prepoznaven slog Stanislave Repar, v zbirki Obešanje na zvon pa je njena ekspresivna pesniška govorica še bolj uglašena s feminističnimi prizadevanji. Pesnica namreč izpostavlja pogled na kulturološke pojave v dveh razsežnostih: s pogledom tujke v ne več tako tuji deželi in s pogledom ženske, ki razvija samosvoj način razmišljanja in vrednotenja pojavov, ki jim je priča ali jih soustvarja. Osnova takšnega načina pesnjenja je tankočutnost, ki s povezovanjem racionalnega mišljenja prikliče predvsem odnos javnega z zasebnim. Dvojno naravo pesniške zbirke odseva njena sugestivna metaforičnost ob dejstvu, da pesnica ustvarja v dveh jezikih in da je družbenokritično in feministično naravnana ustvarjalka. Z domiselnimi fragmenti sooča identiteto in resnično podobo tipične ženske, skozi pesniški pogled jo kaže v prepletu humorja in etike, telesno in duhovno pa v različnih časih in prostorih.

Reparjeva s hermetično zaprto poezijo, dostopno le redkim izbranim, častí življenje, ob tem pa občasno v bolj razumljivih verznih pripovedih bliža človeka angažiranemu razmišljanju o bivanju v današnjem svetu in o njegovi eksistencialni drži. Pri tem se predvsem posveča ženski. Njena umetniška naravnanost je v tej smeri vselej angažirana. Tudi v zbirki Obešanje na zvon je navzoč feminízem kot raznolika zbirka socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij, pretežno motiviranih z izkušnjami žensk, posebej v socialnem, političnem in ekonomskem kontekstu. Večinoma se izraža skozi prosti verz, ki s svojimi spreminjastimi oblikami kot jezikovni barometer kaže poglavitni vir avtoričinega pesniškega navdiha. Prizadeva si za izničenje neenakosti med spoloma - "punce, opasne ste!" pravi - ter za promoviranje pravic žensk v družbi, za opominjanje na neenakost med spoloma, za spremembe v družbenem položaju in za zastopanosti žensk v njem. To svojo tankočutnost doživlja skozi pesniški pogled.

Njena naravnanost k pesniškemu videnju eksistencialne podobe ženske se vse bolj krepi, prehaja v humornost in satiričnost ter v treh pesmih o pohodu žensk na Versailles sooči sedanjost z groteskno preteklostjo. V današnjem času razmišlja o samopodobi, ki ne kaže portreta, na katerem bi naslikala svojo lepšo podobo. Ničesar ne skriva. Je neizprosna do sebe, ko razgalja družbo, vprašanja umetnosti in kulture ter odnos do žensk skozi prizmo zgodovine. V igrah besed se ji svet odpira, a jo tudi požira.

Poezija Stanke Repar ni ljubezensko ležišče, v katerem cveti ljubezen, ki tako rada spočenja pesmi. Ni stkana iz sanj, prispodob, metafor, ritma in rim ter nima umetniškega predznaka intimne poetike. Njen postmodernizem se zrcali v povezovanju navidezno nasprotujočih si teženj. Prek besede sproža magično energijo, ki vzbuja mir (kjer se megle vijejo) in preplah (vse dokler se dež ne ulije), ali intimnost, ko namerava govoriti o ljubezni, a jo namesto verzov prežema potrtost; in nostalgičnost, ko dobro razume (otožnost / ki sledi dnevu, ko ta ugaša). A njena poezija ni intimna, kljub pisani paleti čustev ne nagovarja bralca z enostavnimi prispodobami. Poezija zanjo ni preprosta slutnja, ki vsakemu človeškemu bitju omogoča, da se približa največjim skrivnostim. Pesnica namreč s svojim pisanjem bralca nenehno izziva. Nekatere njene pesmi ne potrebujejo razlage, a so tudi take, ki jo. Vsebina pesmi izhaja iz filozofske misli, oblika se opira na pesniško provokacijo.

V knjigo Obešanje na zvon so uvrščene tudi pesmi z nenavadnim pesniškim izrazjem, nekatere celo najbližje vizualni poeziji osemdesetih let prejšnjega stoletja. V tovrstnih pesmih prevladujejo oblika, kompozicija in ritem, zanje je značilno ponavljanje vzorcev, ki se med seboj stikajo ali prekrivajo in s tem oblikujejo nove vizualne površine. A med znaki in črkami bralec, če le hoče, razbere sporočilo: "s svojim lastnim princem objektivno zamolčana // subjektivno obtičiš med ljubeznijo - neljubeznijo //" in "po glavi ti steče množica (krdelo, čreda, stádo ...)".

Pesnica se ne gleda v zrcalo, ko si postavlja vprašanja, zrcalo je v njej. Budna je v blodnem krogu shajanja in uhajanja energij. Njena osrednja téma so podobe življenja. V vseh mogočih legah in z vsemi mogočimi odtenki, tudi v različnih več letnih med časih tretjega, zaključnega cikla zbirke pesmi Obešanje na zvon. "Dovzetna opazovalka noči / in vsega, kar onkraj nje onemi" portretira ženske skozi lasten kalejdoskop. Poln barv, stapljanja časov in zgodb, a tudi prepletanja teme, senc, pristanišč okostnjakov in prekrivanja ledenih plošč bivanja. S táko poetično simboliko, nizanjem pomenljivih ali celo abstraktnih znakov in nenavadno metaforiko pesnica Stanka Repar neizprosno izpoveduje svojo resnico, kot jo vidi, čuti, raziskuje in dojema.

Tatjana Pregl Kobe, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).