Razpolovna doba za kitarske zasedbe, ki nihajo med folk pratradicijo in izrazom, ki so ga v zlati dobi žanra ožemali prvaki britanske glasbene scene, začenši s tistimi iz osemdesetih let in pozneje, je v resnici dokaj kratka. Instantnost trga, ki ustvarja in spodbuja take glasbene etnije, bo za vselej ostala malce nervozna ali pač neučakana. A če odmislimo zunanje vplive, je ključno dejstvo za uspeh vedno kakovost songov. Če te sklada en sam avtor, ima britanska indie zasedba bistveno več možnosti, da preživi. Če je avtorstvo kolektivno, je položaj povsem drugačen.

Zelo pomembna resnica, ki se navezuje na dobre songe (in manj na slabše), pa je posledični uspeh določene zasedbe. Če so statistike dokaz plahega napredovanja, ki ga spremlja medijska ali pa festivalska obskurnost, potem je stabilen indie posel na dolgi rok utopija. Vse drugače pa je, pa še kako drugače, če se brit zasedbam prikaže ameriška Marija. A to se zgodi zelo redko, kar pomeni, da se njihovi računi oplajajo tudi na drugi strani Atlantika.

Zato velja, tako za indie-rockerje kot tudi za predstavnike drugih žanrskih profilov z Otoka, da z brskanjem po detajlih ne gre pretiravati. Ali drugače. Depeche Mode so (že po zvoku) tako posebni, da jih bodo tudi v Ameriki veseli, najbrž tudi ko bodo že povsem obnemogli čivkali Just Can’t Get Enough. Istočasno pa se bo tudi Robert Smith, vodja skupine The Cure, še naprej ponosno bodril, da je on tisti, ki ima najboljše songe, medtem ko ga bomo vsi hiteli dopolnit, da naj le ne pozabi na svoj eye-liner. Globalno so pogoreli tudi že The Smiths, Blur, Oasis, kaj ne bodo The Maccabees. Jamiroquai in Simply Red sta tudi praktično zasedbi z eno glavo, pa jima gre dobro le tod okoli, kje drugje kot v Evropi pa zelo pogojno. Zato indie godcem res ne preostane drugega, kot da spoštujejo zapoved s plakata, na katerem je zapisano: Keep Calm and Carry On (Your Indie Till the Very End).

Ribbon Road je song, ironično, res podoben Morrisseyevemu zgodnjemu taktiziranju. Ta je tretji v Marks To Prove It zaporedju. Vsi poznejši poskusi The Maccabess so še kar očitno naprezanje. Slow Sun malenkost diši po zadnjem delu zasedbe Bombay Bicycle Club. In ta je še kar ok. Something Like Happiness ponekod emulira Mumford & The Sons, a pri tem kaj prida ne uspeva. V napevu WW1 Portraits so The Maccabees še najbolj podobni sebi, saj zaključni baladi Pioneering Systems in Dawn Chorus nista taki. Zadnja je vseeno kar dobra, a le če si poprej želodec obtežiš s pol sodčka aleja.

Naslovna ali otvoitvena Marks To Prove It je napol solidna, Kamakura, ki jo nasledi, pa je le še ena pesem s tričetrtinsko manjkajočim značajem.

In tako sem prečesal ves novi album The Maccabees.

Pričakoval sem precej več. A sem pričakovanja okrepil ravno v zadnjih dneh, ko je polna luna utrujala še kaj in še koga drugega kot pa le dobrodošlico albumu Marks To Prove It.

Naj vstopi naslednji, ki ima kaj dokazati, prosim.

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic