Na celjskem trienalu (Premiera 3) se predstavlja sedemnajst umetniških del in osemnajst mlajših ustvarjalcev iz slovenskega prostora. Izbrani so bili na razpisu, njihova razstavljalna zgodovina pa je v večini kratka. Eden izmed avtorjev bo v Likovnem salonu Celje doživel tudi samostojno razstavo, tokratni izbor pa je pogojevala zgolj kakovost del. Glede na prejeto prezentacijsko gradivo je kustosinja Irena Čerčnik izbrala še okvirni naslov: Čas, razpoloženje, identiteta.
Fenomeni časa
Četudi bi "čas" lahko razumeli kot specifično dogodkovno pogojeno družbeno realnost, na tokratnem trienalu prednjačijo predvsem poskusi ožjih, celo osebnih izkustvenih zapisov, ki jih pogojuje trajanje. "Vsaka točka v prostoru je spomin časa x in refleksija prostora y," je zapisal francoski umetnostni teoretik Nicolas Bourriaud. Jasmina Grudnik, na primer, s pomočjo zabrisanih fotografij in projekcije sledi lastni pretekli izkušnji, ki se preoblikuje v nov vizualni zapis. Ob tem kustosinja poudarja zmeraj aktualno zajemanje fenomena časa, pa tudi smisla njegovega neustavljivega iztekanja. Bolj kot zahteven fizikalni pristop v ospredje prihaja želja po razstavljanju osebnih opažanj časovnosti: Ana Legčević, nominiranka letošnje Nagrade skupine OHO, je s sistemskim oštevilčenjem neizkoriščenega časa zasnovala nekakšen osebni koledar, ki se ga le s težavo dešifrira. "Vsaka številka pomeni en trenutek, ti pa so različno dolgi, kar je v določeni meri lahko odvisno tudi od razpoloženja," pravi Legčević. Skrivnostnost šifrantskih znamenj je kljub težavnosti razbiranja domača: delo 25038 spomni na računovodsko papirologijo, če ne vsaj na kakšen koledar ali algebrski zvezek. Barvno minimalistične sopostavitve oblikovno enakih numeričnih zapisov pa delujejo tudi kot estetsko dovolj koherenten objekt.
V isti sobi najdemo tudi t. i. "knjigo umetnika" fotografinje Urške Savič, kjer je skozi drugačen postopek bolj kot trajanje poudarjeno minevanje. Knjiga, imenovana Nevzdržna lahkost, je resnično hvalevredna: preprosto črno-belo fotokopiranje originala (xerox) replicirano fotografijo, najdeno na sredini knjige, z listanjem proti koncu postopoma popolnoma posvetli. Zatemnjen motiv začetnih strani se torej prikaže šele s pomikanjem proti svetlejšim registrom, dokler se ponovno, kot že rečeno, popolnoma ne porazgubi v belini. Ob vsej risarsko-fotografski poplavi "knjig umetnikov" ta zanesljivo izstopa.
Tovrstni zapis "časa" je vsekakor bolj razviden kot druga omenjena značilnost del mladih ustvarjalcev, razpoloženje. Pa čeprav je čas relativen. Neposrednega naslavljanja razpoloženjskih stanj namreč ni. Petra Petančič in Maša Lancer se posvečata likovnemu zapisovanju osebnih situacij, če te namigujejo na posamezno razpoloženje, pa je že stvar nadaljnje interpretacije. Petančič razpolaga z linorezi, ki jih ustvarja od leta 2010. Z njimi želi predstaviti "enostavne" življenjske situacije, ki pa za avtorico niso nepomembne. Figure počitniških prizorov z voluminoznim oblikovanjem spominjajo na tiste Petre Varl, ob enem pa je likovna preprostost ujetega dogodka dovolj doživljajska tudi v prav tej specifiki preproste zasnove. Dogodkovni preobrat zaznamuje še serijo črno-belih fotografij Maše Lancer, ki se je ob koncu študija znašla v stanju ujetosti. Posledično s tem "podajam intimne refleksije občutij, s katerimi se srečujem," zapiše Lancer v katalogu razstave. Črno-bele fotografije so fotografije z veliko začetnico, ne pa nekakšna polomija selfijev in druženj, a kaj ko jih Lancer potopi v akvarij. (Med njihovim nastajanjem se je počutila, kot bi jo nekdo "tiščal pod vodo.") Mogoče nas ravno s tem prisili, da jih ulovimo, nato pa si jih tudi temeljito ogledamo.
Razpoloženju se pridružuje še fenomen oblikovanja identitete. Ta se glede na zajemanje in gradnjo avtorskih konceptov deli dvoje: Andrea Knezović, Iza Pavlina ter dvojec Nevena Aleksovski in Ana Makuc s svojimi deli bolj kot ne "lovijo" identitetne prehode (migracije, manipulacije, procese emancipacije). Nasprotno pa Gašper Kunšič in Erik Mavrič svojo pozornost usmerjata zgolj na posamično (zajeto) točko narodne identifikacije (Kunšič) ali na ponotranjeno zunanjo gesto, kot je na primer nasilje (Mavrič). Imenovanima avtorjema pogojno lahko pridružimo še delo Tejke Pezdirc, ki kiparsko procesira tuje intimne zgodbe, ki jih je zaznamovala predvsem zunanja avtoriteta.
Predstavnici prve skupine, Aleksovski (vizualna umetnica) in Makuc (pesnica), sta zasnovali zvočno-vizualni projekt Ljubica Rolanda Barthesa. Tega bi bilo bolje definirati kar kot prostorsko inštalacijo, k čemur so pripomogli tudi v Galeriji sodobnih umetnosti, kjer so jima namenili ločen prostor. Manjšim škatlastim ekranom z erotično risbo (Aleksovski) se v temi pridružuje poezija Ane Makuc. Ta v dialoški zasnovi niza razmišljujoče in emancipirane glasove ženskih zgodovinskih ter mitoloških likov. Izkušnja je kljub preprosti vzporedni uporabi dveh medijev kompleksna. Medtem ko na zaslonih uzremo "popolno ljubimko", Salomin glas pravi: "Ne prevzemam odgovornosti zate. Ne moreš me intelektualno potrditi."
Drugo skupino poleg že omenjenega zaznamuje še uporaba tradicionalnejših kiparskih in slikarskih medijev. Mavrič je s nadvse solidnimi oljnimi portreti neznank tokrat ubral pot, nasprotno svoji prvi samostojni razstavi, naslovljeni Ideje brez forme, saj deformirani obrazi zelenega kolorita usmerjajo k zgolj eni (zaprti) interpretaciji: razstavljeni sliki iz serije Glave prikazujejo ženski, ki sta zaradi fizičnega napada dobili poškodbe mehkega tkiva. Kunšič s svojo inštalacijo dregne ob ponarodelo reklamno simboliko, konstituiranje posamezne ženske identitete pa ujame tudi še imenovana Tejka Pezdirc. "Ustvarjam prostore prehoda neutelešenih sil ženk, ki se naseljujejo v moje bivanje in se skozenj oživljajo," zapiše kiparka, ki jo zanima "identiteta posameznika skozi pojem odsotnosti." Kljub zapletenemu pojasnilu, pa korespondirajoči si razstavljeni deli mlade kiparke namigujeta predvsem na specifičnost pozicij, ki jih ženski narekuje posamično okolje.
Na razstavi sodelujejo še Nina Čelhar, Katja Felle, Jure Markota, Adrijan Praznik, Kaja Urh in Jara Vogrič. Kakovostna dela razpolagajo s tehnikami akrila (Felle, Čelhar), monotipije (Praznik), fotograma ter kemograma (Vogrič), pa z delnimi ekranskimi inštalacijami (Markota). Tudi tu formalna zasnova ne omogoča mnogoterih interpretacij, vendar pa delom prav tako ne gre pripisovati zgolj že omenjenih značilnosti (čas, razpoloženje, identiteta). Tematsko omenjeni avtorji naslavljajo predvsem pretok podob (motnje signala; percepcije), kar pa lahko vodi k nadaljnjemu interpretativnemu razpredanju.
Naravnost v galerijo
Tovrstne teme v formalno zaključenih delih prevladujejo pred projekti z eksplicitno aktivistično noto. Četudi se slednja veže predvsem na javni prostor, v katerega lahko umetnost vstopa, na primer, z gverilskimi akcijami, delni prenos ali galerijska dokumentacija tovrstnih procesov še zdaleč nista nemogoča. Prvi Trienale mladih umetnikov (Celje, 2008/09) je intervencije še vključeval (e.g. Neja Tomšič, Potepuške zgodbe), prav tako tudi drugi leta 2012 (e. g. Sanja Vatič, No One; 3kolektiv, Memorial). Zakaj je s tem tokrat drugače?

Izbor razstavljenih del celjskega trienala, kot že rečeno, temelji na odprtem razpisu, na podlagi prispelih prijav (teh je bilo letos 45) pa je kustosinja razbirala tudi splošne, že navedene, procesualne in tematske težnje. Če bi prijavljeni projekti izražali drugačne, bi te najverjetneje razpoznala, kar pa v pogovoru potrjuje tudi sama. Je razlog za večji poudarek na formalnem izrazu in usmeritev mladih avtorjev v izrazito galerijsko okolje torej splošen trend? Mislili bi si, da na to med drugim vpliva tudi ustanavljanje visokih šol za umetnost (v letu 2008), ki so svoje diplomante dobivale šele z letom 2011, njihovi kurikulumi pa so usmerjeni v oblikovanje (inštalcija, film, fotomedia, animacija, slikarstvo itd.), pa ni nujno tako. Miran Mohar, predavatelj z Akademije za vizualne umetnosti (A. V. A.), poudarja, da teoretski premisleki pedagogov študentom ponujajo različna vstopna polja v izjavljanje preko umetniškega dela: to lahko preizprašuje načine lastne distribucije in vpetosti v sistem, prav tako pa lahko naslavlja tudi pojave drugih družbenih polj. Sicer pa je dobro vprašanje "kaj je sploh politična umetnost," pravi Mohar, ob enem pa nas navaja k naslednjemu premišljevanju: mora umetniško delo nujno prečiti tudi druga družbena področja in biti neposredno deklarativno, tisto, kar se navadno razume kot aktivizem. Ali pa se nekakšno politično izjavljanje znajde v vsakem umetniškem objektu, le da slednjega zaznamuje delovanje znotraj prav tega umetnostnega diskurza? Sicer pa, v katerem polju se sploh meri njegov uspeh?

Splošna usmerjenost avtorjev mladih akademij v formalno zaokroženost galerijskemu prostoru primernega projekta, je torej vprašljiva. Ob enem še velja, da je morda celo bolje, če institucijski prostori ne bi vključevali gverilskih akcij in produkcije, ki je specifično vezana na javne površine. Takšen prenos je pravzaprav le dokumentacija, celo historizacija, ki bolj kot h komunikacijskosti projekta teži zgolj k njegovi promociji ter vpisu umetnika v tisto, kar bi tudi v sodobni umetnosti lahko označili preprosto kot kanon. Kljub temu pa drži, da je razpis odprt za vse mlade avtorje. Bi bilo potemtakem tovrstne projekte upravičeno zavračati?

Obenem velja, da predstavnikov mladih visokošolskih umetniških programov pravzaprav skoraj ni. Med izbranimi na razpisu trienala že vsa leta v celoti prednjačijo diplomanti Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kustosinja razstave Irena Čerčnik pravi, da ti prevladujejo že med prijavami. "Če so se na prvi trienale (08/09) še prijavljali diplomanti pedagoške fakultete, pa ljubljanske Šole uporabnih umetnosti (Famul Stuart), je tokrat zanesljivo začutiti njihov osip." Na vprašanje, zakaj je čemu tako, odgovarja, da je krivo pomanjkanje tistega, kar bi lahko imenovali »podporni sistem« ali zadostna infrastruktura. Z njenimi besedami: "K pristopu na razpis ne vpliva le objava na Facebooku, pa razpošiljanje odprtega klica medijem in šolam, temveč predvsem ukinitev Artservisa, katerega so se uporabniki že navadili. Verjetno jih povabilo preprosto ne doseže, enak problem pa je nastal že pri pripravi vsakoletne razstave Kiparstvo danes," pravi Čerčnik. (Zadnjo posodobitev novic Artservisa zaznamuje letnica 2013, na to pa vpliva pomanjkanje razdeljevanja javnih sredstev.)

Centralizacija
Razstava vključuje tudi že nekatera uveljavljena imena, ob tem pa velja, da je letnica te uveljavitve prav sveža, letošnja. Dvosklopno delo Talks to Strangers Ize Pavlina je svoj vstop v "svet umetnosti" doživelo v celjski erotični galeriji Račka. Pri snovanju prostorske postavitve ji je lansko jesen pomagal celjski galerist Matija Plevnik. Zadostna površina razstavljanega prostora, pa tudi čas, ki sta ga imela z umetnico na voljo (galerija Račka je mnogokrat prazna), je na formalni ravni priklical nadvse razgibano dokumentiranje umetničinih pogovorov s tujci, prav tako pa je manjša soba omogočala tudi svojevrstno performativno (Skype) procesiranje izkušnje, ki se tokrat nadaljuje s formalno razširitvijo koncepta. V Galeriji sodobnih umetnosti Iza Pavlina posledično razgrinja skorajda sto manjših vektorskih risb svojih anonimnih spletnih sogovornikov. So skicozne, konturne, obrazi portretirancev pa z najočitnejšimi obraznimi karakteristikami umetnici nastavljajo svojevrstno zrcalo. Njena podoba ali Avtoportret na prvi vtis, se torej skriva v očeh drugih.

Pavlina se z omenjenimi risbami opira na raven svojega primarnega pristopa, torej komunikacije prek spletne klepetalnice Omegle. Svojo pozornost je sprva usmerila v tisto, kar se v starejši umetnosti še prepozna kot manipulativno uprizarjajočo naravo umetnika-kreatorja, novejša pa bi kaj takega opisala kot simulaker. Lahko bi celo govorili o performansu, vendar pa je bilo transformiranje v mladoletnico, ki jo v dejanskem spletnem klepetu zapeljujejo anonimneži, pravzaprav zaigrano. Pogovori so bili številni, poleg razstavljenih fotografij (ang. snapshot) klepetalniških pogovorov, akviziterskih najstniških oblačil, risb, pa tudi inscenirane najstniške sobe (v galeriji Račka), pa je Pavlina s še enim (nekoliko drugačnim) formalnim prezentiranjem procesualne ravni projekta Talks to Strangers pred nekaj tedni sodelovala tudi na ALUO-jevi razstavi v ljubljanski galeriji Škuc (t. i. razstava Transferji). Da bi jo kustos razstave Vladimir Vidmar opazil zgolj v okviru akademijske prezentacije, je torej manj verjetno. S Plevnikom sta namreč jeseni zasnovala precej odmeven projekt.

Odmevna sta bila tudi ljubljanska projekta umetnic Nine Čelhar in Andree Knezović. Prva je leta 2014 pod imenom Stanja občutljivosti presenetila v Bežigrajski galeriji 1 (kustos Miloš Bašin). Občudovanje njenih akrilnih platen najdemo tako med galeristi kot med avtoričinimi mlajšimi stanovskimi kolegi. Če je v Bežigradu avtorica še razstavljala vsakovrstna barvno kolažirana platna, pa se njena zadnja faza osredotoča na svetle barvne vrednosti, ki rezultirajo v manj zgoščenih urbanih arhitekturnih podobah. Prav takšno najdemo tudi na trienalu, svojo samostojno razstavo pa te dni umetnica daje na vpogled tudi v UMG Maribor.

Andrea Knezović je še ena izmed tistih bolj znanih. Letošnja odskočna deska, ki jo je kot obetajočo razpoznala tudi Čerčnik, je bila razstava samostojnega projekta v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma. Knezović je v zatemnjeni sobi projecirala razpršene podobe/glasove migrantov, ki so skozi nejasne jezikovne strukture pričarali ambientalno vzdušje identitetnih prestopov. Znašli so/smo se Na pragu, kot je svoj projekt poimenovala avtorica.

Tu so seveda še drugi avtorji, kot je na primer, Erik Mavrič, ki je leta 2014 samostojno razstavljal v Galeriji Krško, s kustosinjo in kuratorico Sašo Nabergoj pa je leta 2012 sodeloval že v Ljubljani. Žal se osredotočenost občinstva, pa tudi medijev še vedno osredotoča zgolj na večja kulturna središča, zato je o projektih pa tudi imenih zunaj Ljubljane in Maribora slišati prav malo. Celje je eno tistih krajev, ki prav z galerijsko dejavnostjo v starem mestnem jedru še prikliče obiskovalce, za kar pa je zagotovo zaslužena tudi ekipa krajevnih kustosov, ki jih sodelujoči umetniki pohvalijo kot nadvse "profesionalne". Ta zasedba zadnja leta snuje svoj dodelani program različnih sodobnih smeri, avtorskih pristopov, zvrsti in tem. Ob enem pa sledi tudi ljubljanski paleti izbora "popularnih" protagonistov umetniške scene. To pa sploh ni slabo: Irena Čerčnik s pomočjo Maje Hodošček in Maje Antončič; pa tudi Matija Plevnik premišljeno izbirajo, obenem pa se zavedajo, da sodelovanje z ljubljansko umetniško smetano v Celje navadno pripelje ne ravno prazen kombi.
Katarina Stopar