Film Toma McCarthyja, ki ospredje postavi ekipo raziskovalnih novinarjev časopisa The Boston Globe, ki so leta 2002 razkrili zgodbo o spolnem škandalu v Katoliški cerkvi, je detajlirano skonstruirana proceduralna drama v maniri Vseh predsednikovih mož. V ospredje ne postavlja grešnih duhovnikov in njihovih žrtev, ampak novinarje in urednike, ki so zgodbo po delcih sestavili.

V žarišču je precizno režiran in asketsko zmontiran film: v dobrih dveh urah ni niti enega odvečnega prizora. Vsi detajli, od scenografije in glasbene podlage do tega, kako v številne kadre vdirajo grozeči zvoniki bostonskih cerkva, gradijo sliko sveta, v katerem je je bilo sistematično prikrivanje dolgoletnih spolnih zlorab sploh mogoče, sveta, ki je dal instituciji prednost pred ljudmi. V žarišču je namerno nebahav film, ki nam ne skuša "prodati" zgodbe o novinarjih-junakih, ampak operira zgolj s peščico ljudi, ki opravljajo svoje delo, sicer vestno in zavzeto, a brez visokoletečih govorov o vzvišenosti svojega poslanstva. O njihovih zasebnih življenjih ne izvemo skoraj ničesar, in o kaki ljubezenski stranski zgodbi ni k sreči ne duha ne sluha. Večina dogajanja se odvija v zatohlih arhivih in neuglednih pisarnah (če se pred kamero občasno ne bi pojavil kak škatlast računalnik, bi si ob vsem tistem čečkanju v blokce kaj lahko mislili, da je zgodba postavljena v sedemdeseta leta), in za edine "akcijske" prizore poskrbi manično dirjanje Ruffalovega lika. V resnici zgodba, ki je konstruirana okrog dialogov, napreduje predvsem s podajanjem kupov informacij, in ji na trenutke zmanjka vizualne podlage.

Film se pastem senzacionalizma in melodrame skrajno elegantno ogne. Grotesknih resnic o spolnih zlorabah ne izkorišča bolj, kot je nujno potrebno: konec koncev smo takih zgodb v zadnjih letih slišali še preveč, in dovolj pretresljivo je že to, da jih zdaj spremljamo z vidika posameznikov, ki morajo poiskati vse koščke sestavljanke.

Michael Keaton, ki se je lani za oskarja potegoval kot eksplozivni protagonist v Birdmanu, tokrat blesti v veliko bolj niansirani, nevpadljivi vlogi - kot urednik Walter "Robby" Robinson, vodja raziskovalne ekipe poglobljenih tematik "v žarišču". V njegovi ekipi so še Michael Rezendes (Mark Ruffalo), Sacha Pfeiffer (Rachel McAdams) in Matt Carroll (Brian d’Arcy James), višje na hierarhični lestvici pa novi urednik Marty Baron (Liev Schreiber) in vsem skupaj nadrejeni Ben Bradlee (John Slattery). V tej močni igralski zasedbi, ki šteje še Stanleyja Tuccija in Billyja Crudupa v vlogah odvetnikov na nasprotnih bregovih afere, praktično ni šibkega člena - obenem pa, roko na srce, ni enega posameznika, ki bi si oskarja zaslužil bolj kot drugi. Če bi na oskarjih obstajala nagrada za najboljšo igralsko zasedbo - torej taka, kot jo podeljuje ameriški igralski ceh (SAG) - ni dvoma, da bi jo odnesla zasedba V žarišču.

Dogajanje v tek spravi prihod novega urednika, Martyja Barona (Liev Schreiber). Marty je outsider: ni Bostončan, ni katolik in ni ravno priljuden možakar, ki bi hodil na pivo s kolegi ali se pustil zapeljati hinavskemu dobrikanju lokalnega kardinala. Je pa zato pedanten urednik, ki v časopisu opazi pokopano vestičko o duhovniku, obtoženem zlorabe, in svoji skeptični novinarski ekipi predlaga, da bi bilo zgodbo pametno raziskati. Ironija je seveda v tem, da Globe s svojim poročanjem v preteklosti ni bil nič boljši od drugih medijev: mimobežne vestičke o poravnah za smešne vsote, opravičila posamičnih "grešnih" duhovnikov. "Nihče noče brati o duhovnikih, ki posiljujejo otroke," je ena od opazk v filmu. Do škandala ni nikoli prišlo, kajti Boston je mreža zvez in poznanstev, mesto, v katerem kardinal medijske urednike in politične osebnosti vabi na čaj in kjer je večina uglednih osebnosti hodila v katoliške šole. Cerkev je bila s svojim mafijskim vplivom na mesto gotovo koruptivna sila, a McCarthy svojega filma ne reducira na napad na zgolj cerkveno institucijo - zlikovec ni en, zlikovcev je cel kup.

V žarišču si ne zatiska oči pred vprašanjem, ali niso s svojo (zavestno?) slepoto svojega piskrčka k zaroti pristavili tudi novinarji največjega časopisa v mestu, ki so imeli bremenilne dokaze dolga leta dobesedno na svojih pisalnih mizah.

Z oskarjem nagrajeni scenarij Josha Ingerja in Toma McCarthyja je najboljši v trenutkih, v katerih najde ravnovesje med novinarsko ihto po razkritju ekskluzivne zgodbe in človeško tragedijo, ki je ves čas v ozadju. Napetost se postopoma stopnjuje do vrelišča in že tako prozaičen napredek, kot je odkritje določenega imena v starih almanahih, ima močan adrenalinski naboj. V žarišču je eden tistih redkih filmov, ki so napeti, čeprav v resnici vemo, kako se bo vse skupaj izteklo.

Od trenutka, ko so nekateri ključni bremenilni dokumenti javno dostopni, v zraku visi nevarnost, da bi se do fragmentarne slike dokopal kak drug časnik in Boston Globu uničil ekskluzivo. Sredi najintenzivnejših priprav se "zgodi" še 11. september 2001 in raziskovalno delo ekipe obstane, saj časopis vse novinarske sile preusmeri v pokrivanje katastrofe. Film odlično prikaže obe strani medalje: ena tragedija ne izniči druge, zato bi se "naša" ekipa rada vrnila k svoji zgodbi, ne glede na to, kaj drugega se v deželi dogaja. Po drugi strani pa je imelo odlaganje zgodbe tudi človeško ceno: odločeno je bilo, da časopis o zgodbi ne bo poročal v božičnem času, češ da ljudje po 9/11 ne potrebujejo še grenkejših praznikov. So bili v teh nekaj tednih, ko so "sedeli" na informacijah, zlorabljeni novi otroci? se upravičeno sprašuje Renendez. V žarišču ima vsaka odločitev, pa naj bo še tako smiselna ali človeška, določene posledice.

V žarišču je v številnih pogledih nadaljevanje pretresljivega dokumentarca Mea Maxima Culpa: Molk v Božji hiši, ki ga je leta 2012 režiral Alex Gibney in ki prav tako tematizira spolne zlorabe otrok pod okriljem RKC-ja. Oba filma razkrivata zgodbo, ki se začne na lokalni ravni in nato počasi razkriva svojo univerzalnost. Nagnit je cel sistem in korupcija sega vse do Vatikana. (V sklepnem kadru se na zaslonu pojavi spisek vseh krajev, kjer so po razkritju bostonskega škandala na dan prišle podobne zgodbe. Predolg je, da bi bil na platnu izpisan v celoti.)

Ocena: 5; piše Ana Jurc