Ideja preobrazbe Almodóvarjevih "do konca znerviranih" žensk v obliko muzikala se zdi neverjetno plodna. Almodóvarjevo sledenje dramaturgiji in estetiki telenovele, njegovo večno spogledovanje s kičem in mejnimi karakterji, ki nenehno iščejo takšno ali drugačno identiteto, ter preoblačenje in prikrivanje (in zakrivanje) spola so kot ustvarjeni za obliko muzikala. Ta v sebi združuje točno to: nekaj kiča, nekaj telenovele, nekaj navadno skoraj tragičnih ljubezenskih peripetij, (preoblačenje je prav tako lahko dobrodošlo), vse to napihnjeno s pomočjo glasbe in pevskih vložkov, namenjeno pa pravzaprav zgolj in le zabavi ter sproščanju gledalcev.
Španski patos, ki je in ga ni
Za začetek se zdi, da postavitvi Diega de Bree v MGL-ju manjka prav nekoliko te slovite kičavosti. Že res, da predstavo odlikujejo krasni kostumi (Leo Kulaš), ki pa pravzaprav z Almodóvarjevimi Ženskami (te pač sodijo tja nekam v 80. leta prejšnjega stoletja, s pretiranim mejkapom, "bejzbolskimi" rameni, živimi barvami) nimajo kaj dosti opraviti, zato pa imajo več španskega patosa - s kastanjetami, čipkami in matadorji vred. Prav na njem (patosu) se zdi, da temelji režiserjeva zasnova predstave, vendar ta občasno uplahne, izgine in se znova pojavi v pretirani melodramatičnosti (glavni lik Pepa (Viktorija Emeršič Bencik/Tanja Ribič) pravzaprav neprestano joče) ali pa kvazitemperamentnosti, ki na trenutke bolj kot na Španijo spominja na Balkan (Ivan - Primož Pirnat). Tu je potem še transvestitski taksist v podobi Jožefa Ropoše, ki že meji na grotesko, pa do konca "zafnana", "bimbasto" trapasta – kar liku zelo pritiče – Candela (Jana Zupančič) in nora Lucia (Mirjam Žlajpah Korbar).
Gledalec tako obstane pred razkošnimi kostumi, prazno sceno, ki jo poleg igralcev zapolnjujejo glasbeniki – če se kdo vprašuje o potrebi po prisotnosti živih glasbenikov na odru, je ta v tem primeru še kako dobrodošla, saj zapolni nekakšen splošni vtis praznine – in fragmentarno nanizani prizori, ki niso dovolj jasno povezani. Poleg tega pa dobršen del predstave zavzemajo pevski vložki, kar je ob slabem ozvočenju pevca lahko precej težavno, saj se gledalcu na ta način izmuzne kar nekaj besedila in v njem skritih dogodkov.
Telefonska tajnica – glavni lik
Končni vtis je tako bolj kot ne nezadovoljiv; pa ne zato, ker igralci ne bi obvladali svojih vlog ali pevskih vložkov, njim ne gre oporekati ničesar. Težava najnovejšega MGL-ovega muzikala se skriva v tem, da se enostavno ne sestavi v neko koherentno celoto, iz katere bi na nas kar prežali Almodóvarjevi liki, čeprav mu obe predlogi, tako film kot priredba, to ponujata. Režiser se je raje odločil za nekakšno izčiščeno verzijo, ki jo je napolnil z matadorji, historičnimi čipkami in krinolinami. Tako rekoč glavnemu liku, personificirani telefonski tajnici, je sicer pustil njeno funkcijo (brez nje konec koncev ne bi bilo ničesar), a kaj ko vedno znova preveč izstopa. Vsem drugim likom pa je pustil, da gredo svojo lastno pot, ki ni dovolj usmerjena proti osišču. Osrednji čar Žensk na robu živčnega zloma tako ostaja nedotaknjen - kje se namreč skrivata Almodóvarjev humor in pa predvsem bizarnost.
Lejla Švabič