Ko se je Polič leta 2007 ob prevzemu Prešernove nagrade za življenjsko delo ozrl po prehojeni igralski poti, je dejal, da ga njegovo igralsko ustvarjanja spominja na peskovnik, v katerem išče košček resnice, sicer pa gre, kot je dejal, za večno "prepletanje grozljivega užitka in peklenskih muk". Nadarjenost obsega le od 10 do 15 odstotkov ustvarjanja vloge, vse drugo je "težko garanje".

Radko Polič se je rodil leta 1942 v Črnomlju. Profesionalno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanski na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1992 pa je igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, med drugim v gledališču Glej, E. P. I. Centru ter nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem področju v filmu in gledališču. Kmalu je postal član ansambla SNG-ja Drama Ljubljana.
V dolgi in plodoviti karieri se je Polič uveljavil kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa. Prvo nagrado je prejel leta 1970, ko je na Borštnikovem srečanju prepričal z vlogo Baltasarja v Osvajalcu Andreja Hienga, ob tej pa še za vlogo Slobodana Begovića – Bobana v Padlih angelih. Že leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Pred natanko dvajsetimi leti so njegov bogat prispevek h gledališču nagradili z Borštnikovim prstanom. V obrazložitvi so tedaj zapisali, da je Rac "igralec, ki ne potrebuje maske, pa vendar je najizrazitejša značilnost njegove igre provokativnost, subverzivnost. Rac stopa na oder kot povsem razgaljen in neskončno ranljiv človek, izročen usodi, da se poigra z njim. Bori se z njo, trpi in propada. Nikoli ne popušča, njegov boj je strasten, brezkompromisen, izziva gledalčevo sočutje."

Pomembno je zaznamoval tudi slovenski film in nastopil v skoraj 60 celovečernih filmih, odigral več kot 50 vlog v televizijskih filmih, dramah in serijah, svoj pečat pa pustil tudi v več kot 100 radijskih igrah. Igral je vse mogoče vloge – bil je proletarec, partizan, revolucionar, upornik, propadli idealist, kmet, deseti brat, uporniški študent, aristokrat, zoprn birokrat, razdvojen belogardist, gestapovec, luzer, intelektualec, grof, migrant, direktor, norec, obrambni minister, upravnik zapora, filozof, lord, zaljubljeni upokojenec in oblastnik. Društvo slovenskih filmskih režiserjev mu je leta 2015 namenilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre.

Sorodna novica Krašovec, Šalamun, Rac: "Važno je, kaj je ostalo v nas, in ne to, kar visi na steni."

Po eni strani zelo dramski, po drugi pa blazno duhovit
O njegovem življenju lahko beremo v biografskem romanu Rac (Beletrina, 2020), ki ga podpisuje Petra Pogorevc. "Po eni strani je Rac zelo dramski, po drugi pa je blazno duhovit," je ob izidu knjige dejala avtorica in dodala, da ji je bilo v izziv to ujeti v zapis. V knjigi je polno anekdot o igralčevem življenju in delu, mrgoli pa tudi zanimivih Poličevih misli v slogu: "Teater je tako kompleksen, hujši kot svet sam."

Del njegove osebne oziroma ljubezenske zgodbe je bil predstavljen tudi v predstavi Boris, Milena, Radko, ki jo je leta 2013 spisal in režiral Jovanović, ter v dokumentarnem filmu o nastajanju te igre - Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba Rajka Grlića in Matjaža Ivanišina.