Ena glavnih junakinj v drami Playing for Time je Alma Rosé, pokojna nečakinja Gustava Mahlerja in mednarodno priznana koncertna violinistka. V polpreteklo zgodovino se je vpisala predvsem kot zborovodja zloglasnega ženskega orkestra v taborišču Auschwitz, ki je s svojim igranjem odmerjal takt zapornikom, ko so se ti odpravljali na delo.

Moreče ozračje je Arthur Miller, eden največjih sodobnih ameriških dramatikov, ujel v drami, po kateri je leta 1980 nastala tudi televizijska igra. Pri pisanju se je oprl predvsem na avtobiografijo pariške pevke Fanie Fenelon, ki je v primerjavi z Rosejevo Auschwitz preživela. 10. novembra bo drama Playing for Time v londonskem gledališču Salisbury doživela premiero na britanskih odrih. Režiserka Joanna Read poudarja, da se tega podviga morda do zdaj nihče ni lotil tudi zato, ker je treba na odru zbrati 24 igralk, ki znajo obenem tudi igrati različne inštrumente.

Zgodovino pišejo preživeli
Drama Playing for Time pa pri nekaterih ni naletela na dober odziv. Preživele članice orkestra so pod vprašaj postavile več mest v spominih Fenelove. Zdelo se jim je, da so bile tako v knjigi kot kasneje v televizijski priredbi prikazane kot trop sebičnic, ki so bile druga drugi ob prvi priliki pripravljene zasaditi nož v hrbet. Spet drugi so nasprotovali izboru Vanesse Redgrave, ki je sicer zagovornica palestinskega osvobodilnega gibanja, za glavno vlogo v filmu.

Ustvarjalci gledališke predstave so bili pazljivi, da iz holokavsta ne bi naredili odrske travestije, zato se tudi niso odločili za shujšane igralke s pobritimi glavami. Zgodba je, po mnenju režiserke, sama po sebi dovolj močna, da ne poterbuje takih in podobnih »posebnih učinkov«. V ZDA so gledališča obiskovalce pred ogledom predstave ponavadi opozorila, s kakšno tematiko se bodo v njej srečali.