Premiera komedije v štirih dejanjih bo drevi ob 20. uri na Velikem odru SNG-ja Drama Ljubljana na nadomestni lokaciji na Litostrojski 56.

Tokratna uprizoritev dela, ki ga je Ivan Cankar napisal leta 1900 in objavil naslednje leto, bo deseta uprizoritev te igre v Drami, hkrati pa je to tudi deseta režija Vita Tauferja v tej gledališki hiši. Po besedah ravnateljice Drame Vesne Jurca Tadel je to zelo intrigantno besedilo, saj po eni strani pripoveduje banalno zgodbo o tem, kako se veljaki dajejo med seboj, na drugi pa razgalja mehanizem politike – kako v resnici delujejo stranke, da jih žene zgolj želja po oblasti ter da za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev.

"Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder"
V predstavi se ukvarjajo predvsem z zahrbtnimi manipulacijami in podobnim, je dejal Taufer. "O delu za državo, kar naj bi politika bila, ni ne duha ne sluha," je dodal. Pri postavljanju predstave na oder so se skušali izogniti poenostavljanju in karikiranju, pri čemer so se naslonili na Cankarjevo izjavo, da sam ni karikiral, ker ni bilo potrebe. Po Tauferjevih besedah je Cankarja težko opredeliti – bil je pesimist, socialist, kristjan, anarhist, posmehljivec. V tem primeru pa gre za jeznega Cankarja, ki je igro napisal iz avtentičnega impulza mladostne jeze. Ponuja vpogled v delovanje politike z vidika človeka, ki se je nedolgo zatem aktiviral in hotel postati politik, a je obupal.

"Česa tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder," je Ivan Cankar pred več kot stoletjem komentiral svoje novo besedilo bratu Karlu. Za narodov blagor so krstno uprizorili februarja 1905 v Pragi, na Slovenskem pa šele decembra 1906 v ljubljanskem Deželnem gledališču. Pozneje so se z njo ukvarjali skoraj vsi vidni slovenski režiserji.

Po besedah lektorice tokratne uprizoritve Tatjane Stanič so se odločili, da jezika – ki seveda nosi značilnosti svojega časa – ne bodo modernizirali in so ga pustili skoraj popolnoma takšnega, kot je bil v času nastanka igre. Zelo natančno pa so se ukvarjali s tem, da bo interpretacija moderna. Med procesom se je pokazalo, da je Cankar tudi na začetku 21. stoletja zelo govorljiv in da je tudi brez posodobitev njegova govorica zelo sodobna, je še dodala lektorica.

Uprizoritev ima po besedah scenografinje Urše Vidic tri dogajalne prostore, domove glavnih protagonistov Gornika, Grudna in Grozda, ki so jih vizualno postavili v sedanjost. Tako so tudi s kostumografijo Alana Hranitelja poskušali poustvariti atmosfero sedanjost.

Taufer "bolj cankarjanski od Cankarja"
Marko Mandić, ki nastopa v vlogi žurnalista Julijana Ščuke, je uprizoritev opisal kot "psevdopsihoanalitični kavč naroda oziroma tistih, ki mislijo, da so narod", saj je slednji "nekje zunaj, daleč izven balona, v katerem se ta srenja na odru giba in skrbi za lastne interese". Tina Vrbnjak, ki igra Grudnovo ženo Heleno, je poudarila, da so ženske vloge, napisane v nekem drugem času, za igralke zahtevne, saj so pisane z moškega zornega kota in so nekatere stvari dosti nereflektirane. Zato morajo veliko vložiti v svoje vloge, da lahko stojijo za njimi. Benjamin Krnetić, ki upodablja Aleksija pl. Gornika, je dodal, da se mu zdi v aktualni interpretaciji režiser bolj cankarjanski od Cankarja. Način, na katerega bere besedilo, po njegovem mnenju tudi močno sovpada s Cankarjevo vizijo ne le tujega kapitala, ampak tudi razvoja meščanske družbe na Slovenskem.

Poleg omenjene trojice v predstavi igrajo še Valter Dragan, Zvezdana Mlakar, Ana Pavlin, Jure Henigman, Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Rok Vihar, Nejc Cijan Garlatti, Gregor Baković, Matija Rozman, Nikola Drole in Domen Novak. Dramaturginja je Mojca Kranjc, glasbo podpisuje Schatzi (Aleksander Pešut), oblikovalka luči je Mojca Sarjaš, oblikovalec videa je Sandi Skok in asistentka kostumografa pa Ana Janc.