Ljubljanska Drama bo v prihodnji sezoni na začasni lokaciji na Litostrojski cesti 56 izvedla pet premier v programu Velikega odra in tri v programu Male Drame.

Sorodna novica Kaj bo z ljubljansko Dramo?

Po besedah ravnateljice Drame Vesne Jurca Tadel so po obdobju velike negotovosti, ko ni bilo jasno, kje bodo delovali med prenovo matične stavbe, z olajšanjem pozdravili odločitev, da se selijo v stavbo, znano kot L56. Kot je dejala, bodo imeli tam najboljše možnosti za delo, saj bosta za njihove potrebe zgrajeni namenski dvorani, v katerih bodo igrali program Velikega odra in Male Drame. Po besedah ravnateljice bo prihodnja sezona drugačna in posebna tudi zato, ker bodo sploh prvič združili moči z ljubljansko Opero.

Prva premiera bo septembra, ko bodo na Velikem odru postavili Otroke sonca po besedilu, ki ga je Maksim Gorki napisal v zaporu. Predstavo bo režiral Italijan Paolo Magelli, ki se po nekaj letih vrača v Dramo in bo po besedah ravnateljice s svojo izostreno odrsko govorico in ostro režijo gledalce zagotovo izbezal iz cone udobja.

Mesec pozneje bo na Velikem odru sledila premiera priljubljene predstave Hrup za odrom po besedilu Michaela Frayna v režiji Ivane Djilas. Gre za bulvarko, torej igro iz sodobnega življenja, ki na lahkoten način prikazuje težave. Besedilo iz leta 1982 je nostalgična balada o gledališču, ki ga ni (več), in to v času, ko niti ne vemo, kaj bo z gledališčem v prihodnosti, piše v napovedi. Uprizoritev želijo zasnovati kot recikliranje obstoječe Drame, zato bodo v njej med drugim uporabili stare scenografije, s čimer bo predstava zaživela kot poklon preteklosti.

Januarja bo sledila predstava drame Ivana Cankarja Za narodov blagor, ki jo bo režiral Vito Taufer. "Kaj tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder," je pred več kot stoletjem o svoji novi igri pisal Ivan Cankar bratu Karlu. V ljubljanski Drami se sprašujejo, ali bi današnja slovenska družbenopolitična elita preživela njegov strupeni pogled.

Marca bo premiero doživela znamenita Opera za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla v režiji Mateje Koležnik, ki se v Dramo z evropskih odrov vrača po več kot desetletju. Uprizoritev, ki bo nastala v koprodukciji s SNG-jem Opera in balet Ljubljana, bosta družno odigrala oba ansambla. Gre za eno najslovitejših oper preteklega stoletja, ki ni prava opera in tudi ne samo parodija na klasično opero, temveč edinstvena zmes dramskega in glasbenega gledališča.

Aprila bo zadnja na programu Velikega odra premierno uprizorjena Zdravnica Roberta Ickeja. Predstavo bo režiral Martin Kušej, ki je bil nekaj časa na čelu dunajskega Burgtheatra in je v ljubljanski Drami nazadnje režiral pred skoraj dvema desetletjema. To bo tudi prva slovenska uprizoritev Zdravnice, ki je nastala leta 2019, ko je Icke preoblikoval igro Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi iz leta 1912. Icke je ob Schnitzlerjevi kritičnosti do dunajskega antisemitizma vpeljal vrsto novih motivov – od toksičnost javnega mnenja, usmerjanega prek družbenih medijev in cenenih časopisov, do TV-soočanj in zlorabe zasebnega v javni sferi.

Prvo premiero v programu Male Drame bo oktobra doživela Povišica francoskega avtorja Georgesa Pereca, prav tako bo to prva slovenska uprizoritev te igre. Prvič jo bo v Drami režirala Beograjčanka Anđelka Nikolić. Dramsko besedilo je bilo sprva napisano v enem samem stavku v drugi osebi ednine in brez ločil. Perec ga leta 1968 objavil pod naslovom Umetnost in način, kako se obrniti na vodjo s prošnjo za povišanje plače. Leto pozneje ga je preoblikoval v radijsko partituro za šest glasov, leta 1970 pa v gledališko igro.

Januarja bo sledila še ena prva slovenska uprizoritev. Predstavo Bog po besedilu Ferdinanda von Schiracha iz leta 2020, ki govori o tudi pri nas aktualnem vprašanju evtanazije, bo režiral Peter Petkovšek.

Kot zadnja bo aprila premiero doživela predstava Tramvaj Poželenje po besedilu Tennesseeja Williamsa iz leta 1947 v režiji Nine Šorak. Gre za kultno gledališko klasiko, ki še zmeraj prepriča s kompleksnostjo medčloveških odnosov s svojo osvetlitvijo konflikta dveh svetov – realnega in fiktivnega, ki je danes še bolj brutalna kot ob krstni uprizoritvi, so v ljubljanski Drami napisali v napovedi. Elia Kazan je po Williamsovem besedilu leta 1951 režiral film z Vivien Leigh in Marlonom Brandom v glavnih vlogah.