Uvodne besede beremo v utemeljitvi nagrade Janezu Škofu, letošnjemu dobitniku Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Gre za osrednjo nagrado za igralsko ustvarjalnost v slovenskem prostoru, igralcu pa bodo prstan podelili v sklepu 53. Festivala Borštnikovo srečanje, ki ga bo Maribor gostil od 15. do 28. oktobra.

Letos je na vrsti igralec …
Dobitnika Borštnikovega prstana, ki ga vsako leto izmenično podeljujejo igralcu ali igralki za življenjsko delo, je izbrala posebna žirija, ki jo sestavljajo lanska dobitnica Saša Pavček, novi umetniški direktor festivala Aleš Novak, dramaturg Blaž Lukan, gledališka kritičarka Mojca Jan Zoran in teatrologinja Barbara Orel.

Leta 1960 v Kranju rojeni Janez Škof, ki se udejstvuje tudi kot harmonikar in pevec ter je od leta 2003 član igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana, je "karizmatičen igralec, ki s svojo neusahljivo energijo, z močno odrsko prezenco, s pretanjenim občutkom za ritem in seveda z nezmotljivim komičnim čutom zna hkrati začarati gledalce in za seboj potegniti tudi soigralce. /…/ Zdi se, kakor da s svojo pojavnostjo ustvarja pogoje, ki omogočajo usklajeno, pogosto tudi razigrano ansambelsko igro," med drugim piše v utemeljitvi nagrade, ki jo je pripravila Tea Rogelj.

"Njegova igra je skrajno domišljena in analitična, pa vendar se zdi, kot da prihaja iz notranjega impulza, izčiščenega instinkta. Res je, Janez Škof ima 'igro v krvi'. Zato ni presenetljivo, da je v svoji karieri zasnoval številne like, ki danes veljajo za antologijske in se jih po dvajsetih, tridesetih ali več letih še vedno živo spominjamo. Ob tem ohranja in nadgrajuje svežino svojega igralskega izraza – kot igralec je še zmeraj radoveden, iskateljski in igriv," še beremo v utemeljitvi.

Že od začetka angažiran na več odrih
Škof je med letoma 1980 in 1984 študiral igro in umetniško besedo na AGRFT-ju v Ljubljani, kjer je študij zaključil v letniku Mileta Koruna in Matjaža Zupančiča z vlogo Vnuka v Mrožkovem Karolu. Diploma na akademiji pa je sledila dve leti pozneje, po zaključku študija so ga angažirali v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), hkrati pa ga je bilo mogoče videti na odrih mariborske drame in Slovenskega mladinskega gledališča (SMG).

Takrat se je v gledališko zgodovino zapisal s tremi velikimi vlogami, in sicer z vlogo Klementa Juga v Jančarjevem Klementovem padcu (MGL), nato kot Doktor Faust v Goethejevem Faustu (Drama SNG Maribor) in še z vlogo Sultana Šahrija Lepega v Svetinovi Šeherezadi (SMG). Že takrat je opozoril na svojo izjemno notranjo energijo in izrazno moč ter bil za vse tri vloge večkratno ovenčan doma in v tujini.

Iz mestnega gledališča v dramo
Z letom 1991 se je priključil igralskemu ansamblu SMG-ja, veliko pa je nastopal tudi zunaj matične hiše. Tri leta pozneje pa je bil na celjskih Dnevih komedije razglašen za žlahtnega komedijanta za vlogo Amorja v predstavi po besedilu Emila Filipčiča, naslovljeni Psiha, ki so jo postavili na odru SMG-ja. Leta 2003 pa je sledila zaposlitev v SNG-ju Drama Ljubljana, kjer je še danes član igralskega ansambla.

"Z različnimi režiserji je ustvaril kar nekaj naslovnih ali velikih vlog in razvil svoje igralske značilnosti do potankosti. Dejstvo je, da se na njegovi igralski poti ves čas v presledkih ponavlja režiser Diego de Brea. V De Breajevih uprizoritvah je ustvaril pomembne vloge prav z nebesedno, telesno izraznostjo, v detajle izdelanim karakterjem in izjemno energijsko nabitostjo in prezenco ter za vlogo Kralja Edvarda v njegovi režiji leta 2005 prejel Borštnikovo nagrado za igro," beremo na portalu Sigledal.

Tudi znamenite televizijske vloge
Škof je odigral tudi nekaj filmskih vlog, najširši javnosti pa je znan po vlogah v televizijskih oddajah in nadaljevankah, med katerimi najdemo Teater Paradižnik, Vrtičkarje ali Našo malo kliniko. S skupino igralcev somišljenikov je pred leti ustanovil glasbeno zasedbo Čompe, v kateri poje in igra harmoniko, s katero so uglasbili tudi poezijo nekaterih slovenskih pesnikov.

"Posebnost ali pa značilnost Janeza Škofa je, da se je kot samouk naučil igrati na diatonično harmoniko, ki mu služi pri interpretiranju slovenske poezije. Prvotno se je predstavljal kot izvrsten interpret poezije Daneta Zajca, pogosto celo s pesnikovim sodelovanjem. Izšla je zgoščenka te poezije z naslovom Ogenj v ustih (2000)," so še zapisali na portalu Sigledal.

Osveženo osrednje gledališko srečanje
Festival Borštnikovo srečanje bo v letošnji, prenovljeni obliki in z razširjenimi vsebinami v 14 dneh ponudil nekaj manj kot 70 dogodkov. Bistvo festivala ostaja izbor gledaliških predstav slovenskih producentov, ki se potegujejo za festivalske nagrade. Za letošnji izbor, ki šteje deset naslovov, je poskrbela Zala Dobovšek.

Slavnostno odprtje festivala bo v petek, 19. oktobra, ko se v galeriji Vetrinjskega dvora odpira razstava v spomin igralcu Jerneju Šugmanu, nato pa v dvorani Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Maribor sledi uvodna predstava Pohujšanje v dolini šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja in koprodukciji SNG Drama Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma.

Spodaj lahko prisluhnete tudi portretni predstavitvi Janeza Škofa v oddaji Razkošje v glavi z začetka letošnjega leta.