V znameniti La MaMi je Ivica Buljan 3. decembra premierno predstavil filozofsko poetsko dramsko besedilo Pilad Piera Paola Pasolinija. V naslovno vlogo je postavil Marka Mandića, k ustvarjanju kostumografije pa povabil svojo stalno sodelavko Ano Savić Gecan. Uprizoritev je navdušila newyorško občinstvo, kritiki so jo v več zapisih označili za "gledališki dogodek" newyorške gledališke sezone, posebej pa izpostavili tudi Mandića.

"Z ustvarjanjem dialoga s Pasolinijevo estetiko in v goloti svojega predloga, v enaki meri, kot je gola večina igralcev na odru – Mandić kot ultimativna in največja poosebitev gole resnice, kot je že dolgo nisem videl na odru –, Buljanu uspe transformirati vulgarnost v močan opomnik, kako selektiven je lahko naš politični um in kako pristranska je lahko naša moralnost," je o predstavi zapisal Mateus Ciucci Ferreira na gledališkem portalu Theasy.

Orest vs. Pilad ali o degenerirani demokraciji v potrošniški družbi
Pasolini, filmski režiser in pisec, velja za najpomembnejšo intelektualno figuro italijanske levice 20. stoletja. Uprizoritev je, nekoliko nenavadno, prva izvedba katerega izmed Pasolinijevih dramskih besedil v angleščini, a dramski avtor ni novost za Buljana, ki je že režiral Pasolinijev Svinjak v Moskvi in Trstu ter dramo Ribica.

V Piladu se je Pasolini neposredno naslonil na dogodke iz Ajshilove Oresteje in opisal prehod iz mitskih časov in krvnih maščevanj v dobo sodobne demokracije. Boginja Atena je ustanovila prvo sodišče svobodnih meščanov, ki osvobodijo Oresta krivde za umor mame, s čimer se je iz temačnosti legend in mitov oblikovala sodobna civilizacija. Orest predstavlja majavo social-demokratsko opcijo, nagnjeno h kompromisu s starim režimom, njegov prijatelj Pilad pa radikalno vizijo komunistične utopije. Pasolinijeva beseda kritično preizprašuje svoj odnos do preteklosti oziroma do fašizma, z nezrelo demokracijo, ki svojo degeneracijo doživlja v apoteozi potrošniške družbe.

Znamenito prizorišče angažiranih gledaliških izrazov
Pilada je Buljan je ustvaril z igralskim ansamblom The Great Jones Company, ansamblom Ellen Stewart, ki je La MaMo ustanovila leta 1961 v East Villageu, tik ob hiši Andyja Warhola. Ta alternativni oder s političnimi in estetskimi stališči, ki so se razlikovala od uradne ameriške scene, se je uveljavil kot najprodornejši prostor "off Broadwaya". Tu so med drugimi svoje kariere začeli Robert Wilson, Robert De Niro, Sam Sheppard, Patti Smith, svoja dela pa so v La MaMi prvič zunaj Evrope prikazali Jerzy Grotowski, Tadeus Kantor in Bernard-Marie Koltès. Danes je La MaMa umetniški obrat s štirimi stavbami, štirimi odri, nekaj studii za vaje in galerijo.

Poleg Mandića sta nastopila še Tunde Sho in Mia Yoo v vlogah Oresta in Elektre, Perry Yung in drugi, plakate pa sta ustvarila Mirko Ilić in Nicky Lindeman.

"Mogoče bi nam na odrih tega mesta koristilo več slovenskega poguma"
Celotna predstava je sodeč po kritikah navdušila newyorško občinstvo, še posebej pa so izpostavljali Marka Mandića v naslovni vlogi. "Marko Mandić je eden najpogumnejših igralcev v mestu, /…/ do konca se je predajal v vsakem prizoru, v vsaki gesti, v vsaki orgiji, v vsaki bitki, brez strahu in zaskrbljenosti," ga je na portalu newyorktheatrereview.blogspot izpostavila Rachel Kerry in dopisala: "Mogoče bi nam na odrih tega mesta koristilo več slovenskega poguma." Navdušil jo je tudi Buljan, "mojster ceremonij," ki oblikuje kaos z valujočimi vrhunci vse do višje norosti, ter celoten "fascinanten" ansambel "nadarjenih umetnikov".

"Pretanjeno režijo Ivice Buljana, odlično izvedbo ansambla – in predvsem Marka Mandića v glavni vlogi" v tem intenzivnem gledališkem večeru "brezčasnega sociopolitičnega pomena" je izpostavil tudi JK Clarke na gledališkem in glasbenem portalu Theater Pizzazz.

Hard-core politiko-senzacionalizem
Glede na zapise, predstava eksplicitne seksualne vsebine izraža skozi izrazito fizično "animalističnost" in "hiperseksualizirano lepoto", a v kontekstu močnega socio-političnega diskurza. "Ogledati si predstavo samo enkrat ni niti opcija. Vrniti se morate znova, da bi lahko v celoti častili njen hard-core politiko-senzacionalizem," je zapisal Randy Gener na portalu In the Culture of one world in predstavo označil za gledališki dogodek newyorške gledališke sezone 2015-2016.

"Pilad je tragedija nadutosti liberalne elite in nihilizma tistih brez pravic – tragedija, ki jo naš svet znova doživlja, ko se ljudje po vsem svetu vedno bolj zatekajo k ekstremističnim ideologijam," je zapisal Zachary Stewart na portalu Theatermania.

"Jasnost Grkov, surov intelekt Pasolinija in drznost La MaMe ustvarjajo neprecenljiv spektakel v New York Cityju," je o predstavi zapisal Mateus Ciucci Ferreira na gledališkem portalu Theasy in predstavo opisal kot "lep in neusmiljen primer gledališča, ki nastaja v dialogu s tistimi, ki so prišli pred nami, tistimi, ki so se zavedali svojega duha časa in jih ni bilo strah biti umazan, zanemarjen in surov z zapletenim ciljem onkraj razvedrila: prebujenjem“.