Nocoj se bo v Štihovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma zgodila premiera plesno-glasbene predstave Cabello 22, 11 (kdor jo bo zamudil, lahko ponovitev ujame še 6. ali 7. marca).

"Lasje" (šp. cabello) iz naslova nimajo nobene zveze s slavnim muzikalom, ampak se navezujejo na motiv 22 metrov (in 11 cm) dolgih las, ki so jih v Márquezovem romanu O ljubezni in drugih demonih našli v krsti dvanajstletne markize Sierve Marie de todos los Angeles, ki je umrla za ugrizom steklega psa.

K sodelovanju pri ustvarjanju predstave po tej nenavadni zgodbi je Ana Pandur povabila kontrabasista Roberta Jukiča in kitarista Vita Marenčeta, gledališkega in filmskega režiserja Matjaža Latina, dramaturginjo Andrejo Kopač in koreografinjo Rosano Hribar. Delo velikega kolumbijskega pisatelja tako pomeni izhodišče za plesno-gledališko predstavo, ki temelji na gibih flamenka, na zasnovi magičnega realizma ter besedilih bluesa in flamenka, v ozadju česar je človek, ki si prizadeva za boljše življenje. Prepletanje vsebin z videomaterialom zaokrožuje avtorska skupina Aktivator.

Upor posameznice proti nasilju večine
Predstava, ki se razpenja med flamenkom in sodobnim plesom, opozarja na moč nasilja in zanikanje svobode samostojnega odločanja o lastni usodi in telesu posameznika: prepoved splava, razglašanje norosti, podpihovanje fanatizma.

Cabello 22,11 je zato "tihi glas človeka, ki ihti na robu ulice, je osamljena pesem dekleta v okolju, obsedenem z demoni, je prilika o absurdnosti časa in grozeči moči institucije. Tisto, česar ponižanim in razžaljenim ni mogoče vzeti, so njihov ponos, njihova pesem in lasje, ki tudi po smrti rastejo naprej …," je o svoji predstavi zapisala Pandurjeva, ki se pri koreografskem razmisleku o svobodi in vlogi ženske opira tudi na misel Simone de Beauvoir: Pozornosti je vredno, da se družba, ki tako zagrizeno brani pravice zarodka, za otroke, ki so rojeni, ne zanima več.