V programskem sklopu Lutkoteka LGL oživlja najstarejše lutkovne predstave, ki so še posebej navdušile občinstvo in zaznamovale kolektivni gledališki spomin.
Franeta Puntarja sem občudoval. Njegov čisto posebni humor v absurdu, polnem pomenov, je bil zame potrditev dramaturgije za sodobno lutkovno gledališče. Vsakič sem se razveselil njegove radijske igre, namenjene otrokom, saj so budile živo vizualno predstavo.
Vedno smo samo skok stran od popolnoma drugih življenj
Uprizoritev pripoveduje o Deklici, ki se zdolgočaseno guga na gugalnici, medtem ko Medved v bližini pomiva posodo. Prosi ga, da jo močno zaguga, in na gugalnici poleti daleč, v deželo škratov Skakačev – pravih veseljakov. Ko se Deklica vrne, jo Medved ponovno zaguga, a tokrat v napačno smer, da Deklica pristane pri nesrečnih dušah, škratih Nosačih. Deklica nato niha med deželo smeha in deželo stoka in spoznava preproste življenjske resnice. V njih ni nič črno-belo, nič nikoli le veselo ali le žalostno, ampak ta dva svetova v nas obstajata vzporedno in se žogata, kot nekakšna otroška igra, obogatena s pticami v oblakih, so zapisali v LGL-ju. Besedilo je delo Frana Puntarja, mladinskega pesnika in avtorja lutkovnih ter radijskih iger.
Nove lutke malo večje od izvirnih, sicer zveste načrtom
Puntarjevo Gugalnico, ki jo odlikuje nenavadna likovna podoba Zlatka Bourka, je Majaron pred skoraj pol stoletja postavil na oder v takratnih prostorih LGL-ja. Za osveženo priredbo predstave so lutkovni tehnologi iz delavnice LGL-ja izdelali nove lutke, ki pa so vse nastale po izvirnih Bourkovih likovnih predlogah s konca 70. let prejšnjega stoletja. Nove lutke so rahlo povečane kopije obstoječih muzejskih lutkovnih eksponatov iz izvirne predstave.
Igranje z jezikom
Slogovno se Gugalnica spogleduje s Puntarjevim znamenitim radijskim opusom, saj črpa iz njegovega plastenja zvočnih pokrajin, skrbno prepletenih s simfonijo zvokov, ritmičnimi vložki in skorajda muzikalnim pristopom k jeziku. Namesto opiranja na razlagalno pripoved gradi svoje vzdušje z orkestrirano kakofonijo kratkih, udarnih stavkov, polnih pomena. Tudi imena škratov – Haha, Hehe, Ahjah – niso le identifikatorji, temveč delujejo kot sestavni deli te zvočne spletenke, ki z igrivimi in sugestivnimi zvoki krepi splošni ritem in ton besedila, obogaten z interakcijskimi komadi.
Bourkove lutke, ki jih je ta ustvaril na povabilo Majarona, so kot izjemno barvite ter humorno in prijazno karikirane – takšne so zlasti lutke Skakačev in ptic – že ob nastanku zelo izstopale. Vsestranski hrvaški likovni umetnik je nato v slovenskem prostoru ustvaril še osem lutkovnih predstav, a večino od njih v svojem prepoznavnem grotesknem slogu za odraslo občinstvo.
Avtor in izvajalec glasbe je Lado Jakša, lektorica Irena Androjna Mencinger, oblikovalec svetlobe Niko Štabuc. Igrajo Polonca Kores (Deklica), Boštjan Sever k. g., Matevž Müller, Martin Mlakar, Nika Manevski k. g., Voranc Boh in Mia Skrbinac. Scensko animacijo ima na skrbi Miha Zorman.
Fran Puntar (1936–2013) je bil dejaven kot pesnik in avtor lutkovnih ter radijskih iger, povečini namenjenih otrokom. V LGL-ju so poleg Gugalnice uprizorili še njegove igre Stol pod potico, Medvedek zleze vase, A, Za vrati zajec in Pravljica v modrem.
Edi Majaron je režiral približno 80 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, BiH-u, na Hrvaškem, Poljskem, Belorusiji in Italiji. Režiral je besedila od Aristofana in Shakespeara do sodobnih slovenskih avtorjev ter predstave za odrasle in za otroke. Posebnost njegovih predstav je, da zna kot profesionalni glasbenik vselej uravnotežiti glasbeno govorico z ritmom animacije, glasba pa postane del dramaturgije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje