Po besedah dramaturginje Maje Borin se Cankarjeva zadnja drama Lepa Vida giblje v relativnosti časa in prostora. Foto: Petra Štrukelj
Po besedah dramaturginje Maje Borin se Cankarjeva zadnja drama Lepa Vida giblje v relativnosti časa in prostora. Foto: Petra Štrukelj

Nahajamo se v svetu misli, duha, duše, v stalnem transcendiranju stvarnosti – v triumfu duše.

Sebastijan Horvat
Lepa Vida
Vsi, ki jih je Vida ujela v svojo zgodbo brez konca, se znajdejo med paradižem in hrepenenjem. Foto: Petra Štrukelj

Lik, ki je po Gantarjevem mnenju najbolj pustolovsko razpoložen med slovenskimi mitološkimi junaki, je zaživel v predstavi Ivana Cankarja, ki jo na oder postavlja Sebastijan Horvat. V naslovni vlogi se predstavlja Nataša Matjašec, ob njej pa nastopajo še Barbara Jakopič Kraljevič, Aljoša Ternovšek, Matevž Biber, Nejc Ropret, Miloš Battelino, Jose, Mateja Pucko in Kristijan Ostanek. Plešejo Anita Čanadi, Nika Mlekuš, Maša Okorn, Nuša Solar in Jure Masten. Dramaturginja je Maja Borin.

Ujetost v zgodbo brez konca


Cankar si je zamislil drugačno Lepo Vido, kot je predstavljena v mitološki zgodbi. Lepa Vida namreč ni več mati in žena, ampak je Mrvina zaročenka, ki se na plesu v maskah prepusti aferi z Dolinarjem. Tako kot mitski Vidi črni zamorec, ki jo je popeljal do španske obale h kraljici, ni prinesel sreče, tako tudi Dolinar Cankarjevi Vidi ni pričaral življenja v paradižu.

Vida spozna, da se doma ne bo našla v s soncem razžarjenem paradižu, ampak na poti. Gledalca popelje Vida v preplet sanj in resnice, mita in stvarnosti, teles in duš, sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Med paradižem in hrepenenjem pa se znajdejo vsi, ki jih je ujela v svojo zgodbo brez konca.

"Nahajamo se v svetu misli, duha, duše, v stalnem transcendiranju stvarnosti – v triumfu duše. Predstava dobesedno trga koncept duše iz krempljev krščanstva in postulira dejstvo, da smo ljudje lahko duhovna bitja tudi brez Boga in krščanstva. Človek je, in mora biti, duhovno bitje. Toda brez Boga bo plačal ceno razklanosti in razpetosti med stvarno izkušnjo in sanjami. Transcendiranje stvarnosti in nenehen napor združevanja nezdružljivega nas v resnici šele dela ljudi. Človek mora spiti svojo dozo strupa, da se izogne svoji rastlinski in živalski usodi," pa je o predstavi razmišljal režiser Sebastijan Horvat, ki je predstavo podnaslovil Triumf duše.

Pri predstavi sodelujejo še ...
Kot scenografinja in oblikovalka svetlobe se predstavlja Petra Veber, kostumografinja je Belinda Radulović, za glasbo je poskrbel Drago Ivanuša, za koreografijo Anita Čanadi, avtor videa je Nejc Saje, lektor Janez Bostič, oblikovalka maske Mirjana Djordjević, sodelavka za fotografijo Petra Štrukelj, asistentka dramaturginje pa je Ksenija Repina (AGRFT).

Nahajamo se v svetu misli, duha, duše, v stalnem transcendiranju stvarnosti – v triumfu duše.

Sebastijan Horvat