Otoke tvorijo trije soli in duet: Sedma ženska, Sedmi moški, Ženski vetra ter Mandala so dela. Prvi solo pripada francoskemu džezovskemu skladatelju in saksofonistu Guillaumu Perretu, v zadnjih letih enemu najpopularnejših imen sodobnega francoskega džezovskega prizorišča, ki svoj zvočni prostor ustvarja tudi s pomočjo hkratne računalniške obdelave zvoka. Koreografijo, ki je letos nastala na Perretovo glasbo, je izvedla Sara Orselli.

Sara Orselli je zaplesala še v solu Mandala, ustvarjenem pred desetletjem. Tokratno koreografijo je izvedla ob melodiji Vreme 1. del ameriškega skladatelja Michaela Gordona.
V Sedmem moškem je plesal Riccardo Meneghini, ki ga je z živo glasbo spremljal Perret. Lanski solo je spremljala tudi posebna razsvetljava, za katero je zaslužen Guillaume Bonneau.

V sklopu edinega dueta v programu, ki je variacija na solo iz leta 2011, sta zaplesali Celine Maufroid in Sara Simeoni. Ženski vetra sta se gibali z ritmom avtorske glasbe Nicolasa de Zorzija.

Carolyn Carlson je od slovite koreografije Density 21.5 ena najbolj prepoznavnih koreografinj Pariške opere. Njena najljubša forma je prav solo.

Telo ji pomeni temeljno obliko koreografskega dela in trenutek primarnega stika s plesom. Opus več kot stotih del sestavljajo številne prelomnice v zgodovini sodobnega plesa, tudi The Year of the Horse, Blue Lady, Steppe, Maa, Signes, Writings on Water in Inanna. Leta 2006 je kot prva koreografinja prejela zlatega leva Beneškega bienala.