Pri delu, zasnovanem po dramski predlogi Otroka reke Daneta Zajca, Dragan Živadinov znova sodeluje z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem, pri čemer gre za večrazsežnostno predstavo ali obred poslavljanja. Na prvem mestu gre za hommage igralki z impresivnim umetniškim opusom, ki je dala pečat slovenskemu teatru in Živadinovi postgravitacijski umetnosti.

Reka v krstni izvedbi predstave Otroka reke
Dogodek Reka, Reka se s svojim naslovom nanaša na eno izmed prvih večjih vlog, ki jih je Iva Zupančič odigrala v 60. letih minulega stoletja. Po besedah zgodovinarja Marka Marina je bila ena tistih igralk, "ki je z Ismeno Dominika Smoleta in Reko Daneta Zajca kmalu po drugi svetovni vojni izoblikovala moderno gledališko igro", je zgodovinarjeve besede povzel današnji časnik Delo.

Pomembno izhodišče za predstavo Reka, Reka je, da je Iva Zupančič, članica Odra 57, igrala naslovno vlogo Reke v krstni uprizoritvi Zajčeve predstave Otroka reke. To je takrat režiral Taras Kermauner, ki je kasneje Živadinovu odkril nekaj pomembnih enciklopedičnih dejstev, ki bodo odigrala pomembno vlogo v njegovi predstavi.

Zajčeva eksistencialistična vprašanja
Drama Daneta Zajca metaforično spregovori o vprašanju časa, minevanja, bolečini eksistence, tujosti človeka v svetu, ki razpada. Eksistencialistično dramo je Živadinov prepesnil v nov obred poslavljanja, ki prvotno besedilo uporabi kot osnovo za pogovor med igralko, ki jo igra Miranda Trnjanin, ter dramatikom (Borut Veselko) oziroma pesnikom (Marko Mlačnik) in tujcem (Davor Janjić).

Gre torej za predstavo, ki tematizira nastajanje, okostje, zaodrje neke druge predstave iz zgodovine slovenskega gledališča. Tako Živadinov Otrokoma reke priskrbi odmev, ki tematizira razmerje med igralko in pesnikom oziroma dramatikom. Njena umetnost se tu premeša z njenim življenjem. To po besedah Živadinova dobi svoj najgloblji smisel v jeziku, "saj je Reka, Reka drama o lepoti jezika in oblikovanju jezika, predvsem pa o njegovem razpadu, ko začnejo umazane besede vreti iz umazanih ust," še piše Delo.

Petdeset let trajajoči projekt s premiero leta 1995
Reka, Reka spada torej v univerzum petdesetletne predstave Noordung 1995–2045, ki se ponavlja vsakih deset let, v njej pa preminule igralke in igralce nadomestijo s substituti. Vsak igralec ima od premiere leta 1995 svojo maketo. Ko umre, dobi substitut v tej podobi. Gre za biotransmiter, ki igralca ali igralko nadomešča na Zemlji.

V vesolju bo vsakega igralca nadomeščal poseben satelit, umbot. Ob zadnji ponovitvi, leta 2045, ko bo celotna zasedba umrla, bo Živadinov te umbote peljal v orbito in jih namestil okoli Zemlje. Sicer pa Živadinov med čakanjem na nove ponovitve ostaja zvest svoji živi in preminuli igralski ekipi predvsem s tovrstnimi gledališkimi obredi poslavljanja.

V drevišnji predstavi bo maketa Zupančičeve prišla na sklepni priklon, med gledališkim dogodkom pa bo Živadinov s pomočjo ljubljanskega digitalnega laboratorija Ljudmila igralkino maketo tiskal na simuliranem odru ljubljanske Drame.

Drevišnja premierna predstavitev gledališkega dogodka Reka, Reka/Syntapiens: IZ bo v prostoru Osmoza.