"Jago ni stroj, Desdemona ni angel in Othello ni popoln," je dejal režiser, ki verjame, da smo vsi ranljivi ter bolj ali manj slepi ter da je vsaka odločitev izločitev in da je tudi svoboda vedno na račun drugega. Tako je Lorenci, za katerega je to prva režija Shakespeara, poudaril človeškost vseh likov v predstavi, v kateri ni "človeka stroja".
Zgodba pripoveduje o temnopoltem Othellu, zanesljivem in neustrašnem mavrskem vojskovodji, ki služi beneškemu dožu in uživa veliko spoštovanja. Ko se s senatorjevo hčerko Desdemono zaljubita in na skrivaj poročita, je njen oče razbesnjen. Jezen je tudi Othellov častihlepni praporščak Jago, saj Othello na mesto svojega pribočnika ni imenoval njega, ampak mladega Cassia.
Jagova silovita maščevalnost in gnev ženeta zgodbo v tragični vrtinec. Desdemono obtoži prešuštva ter spreten v pretvarjanju in okreten v besedah brezhibno prikriva svojo spletkarsko naravo, plete vedno nove mreže ter razpihuje ljubosumje in sovraštvo do neslutenih razsežnosti. Othello je zaradi svojega rodu negotov vase in ves čas v strahu, da se bo idilična ljubezen z Desdemono razblinila kot prelepe sanje. Zato je boleče dovzeten za vse vrste podtikanj in manipulacij.
Silovitost Othella, ki spominja na sočasno evropsko stvarnost
Kot je povedala direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor, je po prepričanju nekaterih teoretikov situacija v Othellu tako silovita in tako nesmiselna, da jo lahko prenese le glasba. Zato je tudi dolgo veljalo, da je Verdijev Othello tisti način podajanja snovi, ki je Shakespearovi intenci bliže kot dramski način podajanja.
Po njenem prepričanju Lorencijeva postavitev zdaj to trditev postavlja na laž. V svoj "divji objem" namreč vzame vsa arhetipska vedenja o tej igri in nas obenem ves čas spominja na sočasno evropsko, "bruseljsko" stvarnost.
Dodaja še, da je uprizoritev na prvi pogled zelo fizična, a obenem izrazito analitična. Zgrajena je iz nasprotij, ki ves čas tekmujejo za prevlado - dobro in zlo, izkušenost in neizkušenost, poštenost in nepoštenost. Edina lastnost, ki je skupna vsem junakom na odru, je strast.
Za prevod je poskrbel Milan Jesih, ki je izpostavil predvsem globoko poznavanje človeka in gledališčih mehanizmov pri Shakespearu.
Človek, ki povzroča zlo, in gledališki medij
Kot je pojasnila dramaturginja Petra Pogorevc, so v Shakespearovega Othella posegli predvsem na strukturni in manj na jezikovni ravni. Število oseb so zmanjšali na osem, poleg tega so prvo dejanje, ki se v originalu sicer dogaja v Benetkah, prestavili na Ciper. Oprto je na Jaga, ki retrospektivno povzame, kar se je dogajalo v Benetkah. Več zgostitev in premostitev so naredili tudi v nadaljevanju.
Uprizoritev se po njenih besedah ne osredotoča le na človeka, ki povzroči širše, družbeno zlo. Poskušali so misliti tudi gledališki medij, zato sta dodana dva monologa, ki ju je Lorenci napisal za Janeza Starino v vlogi Montana.
V naslovni vlogi igra Sebastian Cavazza, Jago je Primož Pirnat, Desdemona Viktorija Bencik Emeršič. V predstavi igrajo še Judita Zidar, Lotos Vincenc Šparovec, Jaka Lah, Janez Starina in Tina Potočnik. Lektorica predstave je Maja Cerar, kostumografka Belinda Radulović, scenograf Branko Hojnik, skladatelj Branko Rožman, koreograf Gregor Luštek, ki je bil tudi asistent režiserja.