V predstavi Ženska, ki preveč diha! (The Woman Who Breathes Too Much!) Svironijeva za svoje lutke uporablja prav poseben material – čokolado. Sladek in vlažen material seveda vzbuja številne asociacije, ki jih Michal s pridom izkorišča, da prikaže zgodbo o ženski, ki išče svoj smisel v moških in ljubezni. Z nenehnim preoblikovanjem čokolade Michal nenehno gradi svoje lutke, jih preoblikuje in tako plastično razpira široko paleto zgodb in odnosov, ki napolnjujejo prostor med spoloma in vsako stran v tej bitki posebej. Predvsem se osredotoči na žensko, ki je le težko v polnosti zadovoljna. In če ženske ne zmore zadovoljiti moški, jo lahko čokolada?

Celotno zgodbo, ki jo pripoveduje čepe iz nekakšne velikanske dojke, začini še z radodarnim ščepcem humorja, opolzkosti in provokativnosti, ki se lepo umešča v sproščeno atmosfero kluba Daktari, kjer se bo predstava odvila. In čeprav je erotika prav takšen afrodiziak za gledališko občinstvo, kot čokolada za spolno moč, uprizoritev ne prinaša le večerne sprostitve, ampak skozi igriv in komični okvir želi spregovoriti o temah, ki so del naših življenj.
Podobno temo intimne ljubezni in občutij izpolnitve je v predstavi Moški, ki (ne) diha (The Man Who Breathes (No)) raziskovala skozi stanje izgube ljubljenega. To predstavo je zgradila na podlagi resnične zgodbe, ko se je Michalina babica odločila, da sledi možu v smrt. Michal Svironi je njuno zgodbo oblikovala v plesno-lutkovno-vizualno predstavo, v kateri se je spraševala o smrti, odsotnosti in izgubi ter o tem, kaj idealna ljubezen sploh je.

Na Mestnem trgu pred Magistratom pa bo začasno (13. in 14. septembra od 17.00 do 18.00 in 18.30 do 19.30) postavljena soseska miniaturnih hišk. Obiskovalci lahko v intimni svet stanovalcev teh hišk vstopijo le z glavo in tam sodelujejo v zgodbi, ki se v hiški odvija. Prvo miniaturno hišo je avtorica ustvarila za solo Talking heads na Festivalu žensk leta 2008, pozneje pa je razvila več miniaturnih hišk za predstavo Soseska. Do ideje je pripeljala njena želja po alternativnem mobilnem domu, saj je deset let preživela brez stalnega prebivališča, med Izraelom in Francijo. Zdaj so miniaturni domovi sredi javnih urbanih prostorov, pa naj bodo to ulice, trgi ali parki, zanimiva zatočišča in skrivališča pred hrupom mesta, kjer se zbirajo in pripovedujejo zgodbe z vsega sveta.

Zdi se, da je v središču vaših predstav zgodba, ki jo želite povedati. Kakšne zgodbe želite raziskovati in pripovedovati s svojim delom?
Vloga umetnikov v naših družbi je, da povedo stvari, s katerimi bi lahko ljudem ali celo vladam odprli nove poglede ali nove možne načine in poti. Naša naloga je, da pri tem najdemo čim bolj zanimive načine, kako kaj povedati.

Zame je pomembno, da v vsakih zgodbi najdem nekaj univerzalnega, saj se tako na podlagi našega skupnega znanja in zgodovine lahko dotakne ljudi z vsega sveta. V svojih zgodnjih delih sem morala pripovedovati osebne in intimne zgodbe o sebi in svoji družini, zdaj me v večji meri zanimajo politična in družbena vprašanja, a vedno na zelo poetičen, izviren in zabaven način, z ne prav majhno mero črnega humorja in kriticizma. Svojo vlogo prepoznam v liku dvornega norčka. Zaradi tega pripovedujem zgodbe.

Intimnost je pogosta tema vaših predstav (Moški, ki (ne) diha, Ženska, ki preveč diha!), pa tudi forma predstave, kot jo zanimivo razvijate v predstavi Soseska z majhnimi zasebnimi hišicami sredi javnih urbanih prostorov.
Res je. Intimnost se mi zdi zelo pomembna tako v življenju kot na odru. Zame kot za ustvarjalko in izvajalko je ena najbolj pomembnih elementov stik z gledalci. Občinstvo je pogosto najboljši režiser, zato moram biti blizu njih, da jih slišim, čutim njihov ritem in se mu lahko prilagodim. Saj za to gre pri živi umetnosti! Tako predstave ohranjam žive in sveže vsak večer. V umetniškem smislu se vedno rada igram z nasprotji; zanimivo se mi zdi ustvariti intimnost v javni predstavi ali dogodku na cesti, kot pri Soseski. To je del magije predstave. Občutim, kot da sem zares srečala ljudi, včasih še bolj kot v realnem življenju, saj so ta srečanja edinstvena in iskrena.

Ženska, ki preveč diha! deluje navidezno paradoksno – predstava se bo odvila v Daktriju, na "odru" pa s postavitvijo majhne dojke kot neke vrste malega odra, kokona, kjer ste ves čas predstave, ustvarite neko svojo intimnost. Z naslovom se referirate na svojo predhodno predstavo Moški, ki (ne) diha, a tokrat uberete popolnoma drugačen pristop. Ste se želeli igrati s stereotipi?
Obe predstavi vstopata v dialog druga z drugo. Morda boste presenečeni, a predstavi resnično pripovedujeta isto zgodbo na dva zelo različna načina. Tega paradoksa nisem načrtovala, tudi ne igre s stereotipi pri predstavi Ženska, ki preveč diha! – to je ena izmed tistih stvari, ki se v polnosti izrazijo, ko je predstava že narejena. Glede same lokacije predstave (Daktari, op. a.) – klub je lahko zelo dober prostor, da spoznaš ljudi, in želim si, da me bodo tam toplo sprejeli.

Izbira materiala za predstavo Ženska, ki preveč diha! je nenavadna: čokolada. Kako je čokolada lahko uporabna kot material za oblikovanje?
Najraje delam z materiali, ki jih lahko najdem v kuhinji! V naslednji predstavi bom uporabila jajca. Vsakdanje gospodinjske materiale imam rada, ker so zelo igrivi, se zlahka spreminjajo in so v različnih teksturah. Tako mi ni treba vnaprej izbrati določenega izraza moje lutke ali določene velikosti – moja lutka lahko raste in se spreminja znotraj predstave. Čokolada je odličen material za to predstavo, saj je močno povezana z užitkom in ravno o tem govorim.

V svojem delu kombinirate lutkovno gledališče, ples, cirkuške umetnosti, akrobatiko, klovnovstvo in vizualno umetnost. Kaj je prvo – zgodba, tema in potem izberete metodo ali že od začetka delate z izbranimi tehnikami?
Moje delo, tako kot jaz in tudi ime moje skupine (la Passionata Svironi) je zelo strastno. To pomeni, da izhajam iz lastne intuicije, iz lastnega telesa. Lahko pa se potrudim in proces dela definiram v nekaj korakih: najprej je zunanje in notranje opazovanje. Sledi neke vrste analiza: Zakaj je tako?, Od kod prihaja? Nato imam vizijo. To morda zveni mistično, ampak na tak način razmišljam. Vedno, ko imam v glavi neko podobo, imam tudi potrebo, da jo delim in da izrazim svojo vizijo. Ta lahko obstaja v moji glavi v različnih oblikah in materialih ali v fizičnem izrazu ali celo v besedah. Po prvi intuiciji veliko razmišljam o idejah in skušam najti najboljši način, kako jih razvijati in izraziti. Všeč mi je, če imam možnost preizkusiti več stvari, da vidim, kako občinstvo reagira. Med delom vedno naivno verjamem, da lahko moja predstava spremeni nekaj v našem svetu, kar me močno motivira. Pa tudi če potem vse ostane enako … Še vedno upam …
Nika Arhar