Claude Debussy svoje priredbe srhljive zgodbe Propad hiše Usher nikoli ni dokončal. Foto:
Claude Debussy svoje priredbe srhljive zgodbe Propad hiše Usher nikoli ni dokončal. Foto:
Plavajoči oder
Ena od posebnosti festivala Bregenzer Festspiele je velik plavajoči oder na jezeru. Foto: EPA
Bregenzer Festspiele
Bregenzer Festspiele je eden od najpomembnejših avstrijskih festivalov. Foto: EPA

Operni festival Bregenzer Festspiele, ki poleg festivala v Salzburgu velja za največji avstrijski poletni kulturni dogodek, je letos predstavil prenovljeno osrednje prizorišče, dvorano Festspielhaus. Direktor festivala David Poutney - mož bo ta položaj zasedal do leta 2011 - je za odprtje prenovljene dvorane pripravil posebno presenečenje. Povsem prvič je bila uprizorjena opera, ki jo je Claude Debussy napisal po srhljivi zgodbi Edgarja Allana Poeja Propad hiše Usher. Debussy dela nikoli ni dokončal, manjkajoče note je vstavil Robert Orledge.

Naročilo newyorške operne hiše
Francoskega impresionističnega skladatelja je literatura E. A. Poeja zaposlovala v zadnjih letih življenja. Po poročanju nemškega časopisa Die Welt je newyorška metropolitanska opera leta 1910 pri Debussyju naročila predelavo dveh Poejevih zgodb v opero. Do konca življenja 25. marca 1918 je Debussy spisal približno 52 odstotkov opere, Orledge pa je obstoječi kompoziciji dodal še za 55 minut glasbe.

Najbolj iskan je baritonist
Opera Propad hiše Usher je v veliki meri napisana kot monolog baritonista. Ta prevzame vlogo pripovedovalca, ki se znajde v hiši brata in sestre Usher. Pripovedovalec v hišo prispe na povabilo svojega prijatelja Rodericka Usherja, ki toži, da ga je napadla nenavadna bolezen ter da njegova sestra že leži mrtva v kleti. Kasneje se izkaže, da sestra še ni mrtva, a dotlej je bralec novele ali obiskovalec opere priča nenavadnemu 'vedenju' hiše, ki na koncu razpade na dva dela. Lady Madelaine Usher se pojavi le na začetku in koncu opere. Na začetku zapoje precej strašljivo arijo, na koncu pa ni preveč dejavna. Predstavi se le v vlogi trupla.

Lahko bi bila tudi glasba za film
Partitura Propada hiše Usher je dokaj nenavadna. Neharmonična, distorzična, na trenutke 'odsekana' glasba bolj kot na opero spominja na filmsko glasbo, ki spremlja grozljivko. Petje posameznih pevcev tudi ne tvori pomensko sklenjene celote; med njimi ni dialoga, pač pa vsak poje za sebe. Videti je, kot da se je vsaka oseba skoraj po naključju znašla na sceni, na kateri vsaka za sebe dojema nadnaravno dogajanje.

Postavitev v Bregenzu, ki jo je režirala Phyllida Lloyd, je Poejevo zgodbo dopolnila z Debussyjevima baletoma Prélude à l’aprčs-midi d’un faune in Jeux, ki naj bi skozi gib teles predstavila ozadje dogajanja v hiši Usher. Baletniki tako uprizorijo otroštvo in najstniško obdobje brata in sestre Usher in tako razložijo izvor njune čudne usode. Produkcija tako Usherjeva izpostavi kot žrtve sil, ki se jima ne moreta upreti. Na prvi pogled zares čudna sorodnika sta tako razbremenjena krivde.