Roman Virginie Woolf je roman o potovanju skozi čas in razpira vprašanja o identiteti in spolu. Življenje Orlanda je razpotegnjeno v dobrih 400 let, v katerem glavni junak doživi najrazličnejše spremembe. Postara se za vsega dvajset let, iz najstnika odraste v samostojno žensko, na svoji poti pa sreča številne pomembne osebnosti iz različnih obdobij, med drugim kraljico Elizabeto I. in kraljico Viktorijo. Svet se spreminja in spreminja se tudi Orlando.

Tako kot roman tudi libreto temelji na humorju, melanholiji in erotiki ter na predpostavki, da je miselni vzgon vedno močnejši od fizičnega. Triurna predstava, ki jo je režirala Barbara Hieng Samobor, se sprašuje, ali je iskanje sebe iskanje para, ali je iskanje sebe morda ustvarjanje in s tem realizacija samega sebe, pri čemer se naslanja na asociacijo, telepatijo in meditacijo. Čeprav je znamenito delo iz leta 1928 snov številnih teoretičnih študij, ga raziskovalci do neke mere puščajo v stanju skrivnostnosti, nedorečenosti in enigmatičnosti.

V predstavi igrajo Matic Lukšič kot Orlando, Nataša Tič Ralijan, Iva Krajnc Bagola, Sebastian Cavazza, Lado Bizovičar, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Ajda Smrekar, Lena Hribar, Eva Stražar, Robert Korošec, Matej Zemljič in Drago Ivanuša v alternaciji z Jožetom Šalejem. Dramaturginja predstave je bila Eva Mahkovic, za likovno podobo so poskrbeli scenograf Darjan Mihajlović Cerar, kostumograf Uroš Belantič, oblikovalka maske Barbara Pavlin ter oblikovalca svetlobe Andrej Koležnik in Boštjan Kos, za jezik pa lektorica Maja Cerar, sodelovali pa sta še asistentka dramaturginje Lejla Švabič, asistentka kostumografa Nina Čehovin in asistentka dramaturgije Dhyana Mlakar (študijsko).

Več o tem, kako je priredba romana nastajala, kako glasba kroji samo uprizoritev in kakšno vlogo ima v njej Drago Ivanuša, pa v spodnjem intervjuju.

Za muzikal Orlando niste napisali le libreta, ampak tudi gledališko priredbo romana Virginie Woolf. Kaj vas je napeljalo prav k temu romanu?
Eden izmed razlogov je ta, da sem se želel izogniti tipičnemu muzikalu. Vsebina romana je zelo kompleksna. Predvidljiva žanrska oblika bi jo utegnila degradirati v neobvezno, prelahkotno in neproblematično zabavo. Bolj me je zanimala izvirna glasbena oblika v spoju z literaturo, še najbolj pa z vsebino, ki jo ta prinaša. Zdaj se vse skupaj giblje med glasbeno dramo, muzikalom, dramsko predstavo, komedijo, plesnimi deli; zadeva je precej raznolika in tako je prav. Spodbudo za tak način pisanja in tudi uprizoritve je dala predvsem režiserka predstave in direktorica MGL-ja Barbara Hieng Samobor. Tudi ideja za Orlanda je njena.

Orlando je nenavaden roman, kjer kot način pisanja prevladuje za V. Woolf značilen tok misli, kar gledališču verjetno nudi zanimive možnosti, hkrati pa je prav to velik izziv.
Soočiti se je bilo treba s tem, da prenos zgolj zgodbe iz romana ni mogoč. Orlando lebdi v svojem literarnem svetu in ga ni mogoče preprosto preslikati na oder. Ves čas pisanja je potekalo 'prevajanje' fragmentov v dramski material, ki bo lahko zaživel zunaj literarnega z igralcem, glasbo.

Če se ne motim, ste pisali z mislimi na igralce. Je to kako vplivalo na pisanje tako libreta kot tekstovne adaptacije?
Misel na igralce je bila prisotna predvsem zaradi glasbenega okvira, ki ga določa nekaj zelo praktičnih stvari, recimo glasovne sposobnosti posameznih igralcev, karakterne značilnosti. Po drugi strani sem nekaj dramskih delov napisal z mislijo na igralce, ki jih cenim in me njihovo delo navdihuje.

Podobno velja za komične elemente, ki jih je v predstavi precej.

Orlando je roman, s katerim je Virginia Woolf začela premikati zakodirane kode spolne identifikacije. Kako ste se lotili tega, skozi kaj se vse to kaže?
Na Orlanda V. Woolf sem od samega začetka gledal in ga razumel kot kompleksno delo, ki nam na vprašanja, s katerimi se spopada, pogosto ne ponuja preprostih odgovorov, zato se pa nenehno sprašuje in nas izziva. V uradu župana New Yorka Billa De Blasia so leta 2016 potrdili 31 uradno veljavnih spolov – spolnih identitet. Pri V. Woolf gre za osnovni premik v razmišljanju, njeno delovanje, njene izjave so bile za tiste čase sporne, nepredstavljive in škandalozne. Nekatere feministične struje so V. Woolf odločno zavračale. Danes imamo po ustavi enakopravnost, a so hkrati ženske za enako delo še zmeraj plačane slabše, poti do uveljavitve posameznic so še vedno težje kot za njihove kolege. Nekatere stvari so preprosto še zmeraj rezervirane za moške.

Zgodba Orlanda je precej več kot zgolj biografija nekega mladeniča, ki se iz moškega spremeni v žensko. Gre za zgodbo o odraščanju, zgodbo o spreminjanju skozi čas, zgodbo o zorenju umetnice, zgodbo o spremenljivih identitetah. Kot Eva Mahkovic sprašuje v gledališkem listu; zakaj bi zgodba o spreminjanju spola pomenila več kot druge spremembe?
To se sprašujem tudi sam. Menim, da vprašanje spolov in neenakosti spada v širši problem človekove svobode. S tem mislim resnične svobode, ne zgolj svobodne izbire, ki jo v največji meri ustvarja današnji kapitalizem. To, da imamo danes cele generacije, ki so v nenehni krizi identitete, je voda na mlin kapitalu, ki manipulira z nezgrajenimi posamezniki.

Orlando potuje skozi čas, je prostorsko in časovno nedoločljiva in hkrati spremenljiva oseba, je sicer pogojena z zgodovinskimi obdobji in tudi drugimi okoliščinami, neprestano ostaja samosvoja. Koliko ste se ukvarjali s fluidnostjo identitete Orlanda/e?
Ideja o potovanju literarne osebe skozi čas je vedno mamljiva in navdihujoča. Domišljijo razburka kot spomin na otroška sanjarjenja. Hkrati se v tem skriva nekakšna avtoričina empiričnost opazovanja družbe skozi zgodovino, vedno na enakem primerku, ki se spreminja, a je vedno znova on.

V priredbi Orlanda ne najdemo samo besed Virginie Woolf, ampak tudi vse polno zgodovinskih, literarnih, filmskih in še kakšnih referenc. Iz česa izhajajo odločitve za umestitve teh referenc v besedilo?
To je del naše kulture, takšen je sodoben človek. Svet razume prek referenc, ki izhajajo iz njemu lastnega doživljanja. Naš svet so filmi, televizija, tehnologija, splet. Ta element je nujen, če se želimo Orlandu približati iz naše smeri.

Kot skladatelj ste, če se ne motim, ustvarili glasbo za približno 130 predstav. Kot je zapisano v gledališkem listu muzikala Orlando, je vaša glasba spoj kompozicije in improvizacije. Kaj to v gledališču, kjer je navadno vse vnaprej določeno, pomeni?
Da je v gledališču vse zares vnaprej določeno, je v veliki meri le videz. Če se odpravite isto predstavo gledat dvakrat, boste videli, o čem govorim. Seveda je predstava v veliki meri določena, dogovorjena, naštudirana. A je hkrati vedno 'v živo' vsakič malo drugačna, hitrejša, počasnejša, glasnejša, tišja ... Gledališka predstava je nepredvidljiva v večini elementov, še najbolj igralskem, in v tem je njena magija, zato je ni nadomestil film, ki ima svojo, drugačno magičnost. Iz vsega tega izhaja tudi moje delovanje, nepredvidljivost poskušam izkoristiti, skozi glasbo dati predstavi možnost, da se spreminja in razvija.

Ker gre za muzikal, je glasba bistveni del Orlanda. Kakšna bo zvočna podoba uprizoritve, kako jo bo glasbo krojila?
Kot sem že omenil, gre v primeru Orlanda za mešanico glasbene drame z elementi muzikala, pa tudi nekaterih drugih žanrov. V Orlandu ima glasba funkcijo sprožilca čustev, spominov, reakcij ... Časovno se giblje od renesanse do elektronike, pogosto tudi obojega hkrati.

Kot kreator boste navzoči pri vsaki predstavi. Kaj to pravzaprav pomeni? Boste igralce v živo spremljali na glasbilih? Bo prisotna tudi improvizacija?
Ob živem glasbenem spremljanju predstave so vsi elementi v skupnem gibanju, sproti se igrajo in razvijajo. S tem predstava pridobi živost, čustva in dinamiko. Elementi se ne uspavajo, ker drug drugega spodbujajo. K temu sodi vedno določena mera improvizacije. Ob glasbi v živo tudi zavesa pade prepričljiveje.

Orlanda/o v vaši priredbi spoznavamo predvsem skozi songe, ki so pravzaprav monologi, skozi katere se izpoveduje. Zakaj prav skozi peto obliko?
Orlando bi se lahko izražal tudi preprosto z govorom. Način petja, ki ga sva ga razvila skupaj z Maticem Lukšičem, Orlandom, je tudi sicer blizu govoru. Izhaja iz njega, izmakne se mu le toliko, da se lahko poljubno vrača nazaj vanj. To je Orlandova, samosvoja govorica.

In če za konec malo parafraziram naslov Albeejeve drame; se kaj bojite Virginie Woolf?
V. Woolf nekje zapiše: "Čudno, kako lahko ustvarjalna moč v red spravi celo vesolje." Kako bi se lahko bal nekoga, ki reče kaj takega ...