Eden vidnejših slovenskih ustvarjalcev in intelektualcev je avtor obsežnega opusa dramskih del, ki se razteza prek družbeno angažiranih do intimno izpovednih tem.

Pol stoletja teatra
Od njegove prve drame Norci do zadnje Boris, Milena, Radko iz leta 2013 je minilo okroglih 50 let. Po Jovanovićevih besedah se v tem času v dramatiki in gledališču kakšne posebne spremembe niso zgodile, drugačen je le način uprizarjanja.

"Spremembe so pravzaprav samo zunanje, tehnične. Drama še vedno ostaja orodje za premišljevanje o stvareh, ki se nam dogajajo v svetu, o naši vlogi v tem svetu. Način pisanja, način uprizarjanja pa se je zelo spremenil - in se še vedno spreminja," je povedal Jovanović, ki meni, da je teater tudi danes v dobri kondiciji.

Jovanović je avtor številnih avantgardnih, grotesknih, angažiranih dram, v katerih raziskuje eksistencialno in družbenozgodovinsko problematiko modernega porevolucionarnega obdobja. Bil je tudi eden prvih, ki so v slovenski dramatiki uporabili ideje čistega, skrajnega modernizma - v svojih prvih delih se je tematike loteval v slogu absurda, nato bolj realistično, angažirano, približal se je tudi postmodernizmu.

Od klasike do eksperimentalnih del
Jovanović se je rodil v Beogradu. Leta 1953 se je z očetom preselil v Ljubljano in leta 1965 diplomiral iz angleščine in francoščine na ljubljanski Filozofski fakulteti ter iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Ljubezen do odrske umetnosti je začel gojiti zgodaj. Sprva je delal kot gledališki kritik, nato je ustanovil Študentsko aktualno gledališče. V 60. letih minulega stoletja je bil med ustanovitelji Gledališča Pupilije Frekeverk, kjer je kot režiser v sodelovanju s pesniki iz skupine 442 ustvaril kolaž poezije z naslovom Žlahtna pesem Pupilije Ferkeverk, leta 1969 pa še angažirano dramo Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki.

V začetku 70. let je ustanovil gledališče Glej, med letoma 1978 in 1985 pa je bil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča. Leta 1989 je postal docent na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je predaval več desetletij.

Med njegovimi dramami velja omeniti Predstave ne bo iz leta 1963, Znamke, nakar še Emilija iz leta 1969, Norci iz leta 1970, Življenje podeželskih plejbojev po drugi svetovni vojni ali tuje hočemo, svojega ne damo iz leta 1972, Vojaška skrivnost (Jovanović), ki so jo prvič uprizorili leta 1983, Karamazovi iz leta 1980, Viktor ali dan mladosti iz leta 1989, Don Juan na psu iz 1991 ter Balkanska trilogija iz leta 1997, piše v knjigi Slovenski kdo je kdo.

Jovanović je tudi režiser številnih klasičnih, modernih in eksperimentalnih del, pogosto svojih lastnih iger. Na oder pa je postavil tudi številna dela znanih slovenskih in tujih dramatikov, denimo Cankarjeva, Levstikova, Svetinova, Ionescova, Molierova in Shakespearova.

"Med režijo in pisanjem ne bi delal razlik, v bistvu je to eno in isto, teater jemljem kot celoto. Režiser piše, pa tudi pisatelj režira. Zavezan sem teatru," je dejal.

Poleg tega je avtor grotesknega romana Don Juan na psu, ki je izšel leta 1969, podpisuje pa se tudi pod esejistične knjige Paberki iz 1996, Moški, ženska iz 2000, Sobotna knjiga iz 2005 ter Svet je drama, ki je izšla leta 2007. Napisal je tudi več televizijskih dram in filmskih scenarijev.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, leta 1990 tudi Prešernovo nagrado.