Veliki gledališki in filmski dami Mileni Zupančič so se ob izidu njej posvečene monografije poklonili stanovski kolegi in življenjski sopotniki. Mož, režiser Dušan Jovanović, ji je ob tej priložnosti na odru prebral zgornje verze, del ganljive pesmi, zaradi katere je bilo, z besedami slavljenke, "z njim vredno potrpeti teh 35 let".
Monografijo, ki jo je uredila dramaturginja Mojca Kranjc, oblikoval pa letošnji Prešernov nagrajenec Matjaž Vipotnik, je ljubljanska Drama pripravila z umetničino pomočjo, pomeni pa prvo iz serije monografij, posvečene ikonam slovenskega igralskega ceha.
Kranjčeva je proces urejanja monografije in sodelovanja s portretiranko označila za enega najprijetnejših uredniških projektov v svoji karieri. "Upam, da knjiga ponuja celovit pogled na neko umetniško osebnost, da je, kar se podatkov tiče, referenčna, in da je po zaslugi bogate fotografske opreme in navsezadnje zaradi elegantne oblike, ki ji jo je dal Matjaž Vipotnik, prijetna za branje in za gledanje. Ob tem pa si tudi želim, da monografija o Mileni Zupančič, ki je kljub dolgoletni in ambiciozni tradiciji založniške dejavnosti ljubljanske Drame prva tovrstna publikacija, pomeni lep in opazen začetek serije podobnih monografij."
Namesto oskarjevskega govora ...
Trdo vezana izdaja na 120 straneh združuje številne pomembne, manj znane in še ne objavljene fotografije iz igralkinega poklicnega in osebnega življenja, njena razmišljanja nekoč in danes, govore, avtorska besedila in številne zgodbe, ki razkrivajo, kako je biti Milena Zupančič. "In ker oskarja ne bom nikoli dobila, bom svoj zahvalni govor imela kar zdajle," je dahnila ganjena Zupančičeva, preden se je poklonila vsem sodelavcem in bližnjim, še posebej možu in hčerki.
Današnjo predstavitev na odru Drame je uvedel posnetek igralkinega danes že slavnega, predvsem pa še vedno aktualnega govora na kulturni praznik iz leta 1994, v katerem se je spraševala, kaj se je zgodilo s kulturo dialoga. "Ne mislim, da lahko umetnost spreminja svet, da ga lahko popravlja. Prepričana pa sem, da umetnost lahko naredi ljudi bolj omikane, strpne, razmišljujoče," je takrat dejala.
"Tržni mehanizmi ne bi smeli izriniti v ozadje kulture bivanja, kulture dialoga in kulture v ožjem pomenu besede. Ne smemo se več zadovoljevati z izgovorom o prehodnem obdobju, kajti čas prehitro teče in kaj lahko se zgodi, da bo ta prehodni čas požrl prihodnjega," je takrat še dodala prejemnica Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 1993.
"Jamranje" ne koristi nikomur
"Kdo bi si mislil, da bo čez toliko let enako ali še hujše," je ob robu dogodka pripomnila Zupančičeva. Kot pravi, sicer ni oseba za deljenje nasvetov, vendar kulturnikom v današnjih, kulturi nenaklonjenih časih svetuje, "naj ne bo bodo tiho, jamrajo pa naj tudi ne". Namesto jamranja predlaga ukrepanje in delo, s katerim se lahko marsikaj spremeni.
"Ponosni smo, da nam je v okviru založniške dejavnosti SNG Drama Ljubljana uspelo pripraviti dokumentarno tako bogato ter vsebinsko in oblikovno dovršeno monografijo o eni največjih slovenskih igralk. Milena Zupančič je s svojo umetniško in družbeno angažiranostjo, v Drami in drugod, pomembno zaznamovala slovenski in 'jugoslovanski' kulturni prostor, kar je uspelo le redkim umetnikom," je povedal umetniški vodja Eduard Miler.
Predstavitev se je nadaljevala z njenim predavanjem O karieri ženske - igralke s Fakultete za upravo leta 2007, ki ga je prebrala igralka Polona Juh. "Ko govorimo o karieri ženske v svetu umetnosti, ne moremo govoriti o karieri le kot 'o pomembnem delu kakovosti njenega življenja', kajti umetnica brez kariere je anonimna, ne obstaja," je zapisala Zupančičeva.
Brez obžalovanj
"V gledališču mi je veliko vlog zelo ljubih. Če bi jih še enkrat delala, jih ne bi želela odigrati nič drugače," je povedala prvakinja gledališkega ansambla ljubljanske Drame v lanskem pogovoru z dramaturginjo Evo Kraševec, ki je natisnjen v pričujoči knjigi.
Pokoj ... z izjemami
Zupančičeva je lanskega novembra odšla v pokoj, vendar ostaja dejavna na gledaliških odrih - med drugim v predstavi Vojna in mir režiserja Tomaža Pandurja, ki je nastala v koprodukciji EPK-ja in zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča, ter predstavi Baba Jaga je snijela jaje (Baba Jaga je znesla jajce) režiserja Ivice Buljana v reškem Hrvaškem narodnem gledališču.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje