novembra 1954 v Brechtovem domačem gledališču Theater am Schiffbauerdamm.

Sklepna misel drame, ki so jo označili tudi kot himno uporabni vrednosti kot edinemu pravemu ključu za presojanje pravice do lastništva zemlje in proizvodnih sredstev (Jean Ziegler), gre namreč (v mojem laičnem in nekoliko poenostavljenem prevodu) tako: "Vzemite si k srcu mnenje starih: To kar je, naj pripade tistim, katerim to lahko dobro služi; torej otroci pravi materi, da bodo uspevali, voz dobremu šoferju, da bo dobro vozil, in dolina namakalcem, da bo dobro obrodila sadje."
Osnovni zaplet okvirne zgodbe Kavkaškega kroga s kredo je namreč dilema, komu naj pripade rodovitna dolina; ali ima do nje še vedno pravico kolhoz kozjih pastirjev Galinsk, ki je s pretirano pašo opustošil dolino, ali pa bi morali za gojenje sadja in trte ugodno zemljišče prepustiti kolhozu sadjarjev Roza Luxemburg. Brecht seveda stoji na strani pridelovalcev sadja in meni, da produkcijska sredstva pripadajo producentom; delavcem. Prav zaradi te okvirne zgodbe so Brechtu v obraz vrgli zagovarjanje stalinističnega terorja. Pomagala ni niti zgodba, s katero je ilustriral okvirno pripoved. Gre namreč za spreobrnjeno zgodbo legende o Salomonovi sodbi. Če namreč v biblijski legendi otrok pripade biološki materi, pa v Kavkaškem krogu s kredo sodnik otroka dodeli materi, ki je dečka nekaj let vzgajala. Otrok, ki je tudi dedič velikega bogastva, zaradi česar ga ničeva biološka mati tudi želi nazaj, pripade torej tisti, ki nima 'lastniških predpravic', ampak tisti, ki je otroka dobro vzgojila. Tukaj torej najdemo pendant k sodbi, naj zemlja pripade sposobnim sadjarjem, in ne starim lastnikom. Te lahko, neuporabni v svojem sanjarjenju o dobrem starem siru, kot so za novo državo, kar pošljemo v … Sibirijo.
Pred obtožbami glede nereflektiranega sprejemanja stalinistične dogme je bil Brecht še bolj nemočen zaradi svojega angažmaja v tisku v mesecih pred berlinsko premiero Kavkaškega kroga s kredo. Povod za to 'pisarijo' je bila ljudska vstaja v Nemški demokratični republiki 17. junija 1953; tako mimogrede, zaradi nje se danes – če boste šli v Berlin – skozi mestni park Tiergarten peljete po Cesti 17. junija. Ko se še niti ni stemnilo ob koncu dneva vstaje, je Brecht državnemu vodstvu poslal pismo o osebni zavezanosti enotni socialistični stranki NDR-ja. V pismu je sicer zapisal tudi pričakovanje, da se bo državno vodstvo sestalo s predstavniki delavnega ljudstva, ki je protestiralo proti pomanjkanju in napačnemu tempu prehajanja države v čisti socializem oziroma proti povsem nerealno postavljenim delovnim normam; v bistvu je šlo za protistalinistično vstajo, za vstajo kot izraz strahu pred prenosom ždanovstva v NDR.
Brecht pa je v pismu napisal, da je bila vstaja tako množična, ker so nezadovoljstvo delavcev izkoristili nekateri fašistični elementi, ki so NDR pripeljali na rob tretje svetovne vojne. Zato se je obenem še zahvalil sovjetskim vojaškim enotam, ki so vstajo učinkovito zadušile: "Očitno je, da se vojaške enote niso obrnile proti delavcem. Zelo očitno je, da so nastopile zgolj proti poskusom (fašističnih elementov, op. P. B.), zanetiti novo svetovno vojno." Pismo je bilo 23. junija tudi javno objavljeno pod naslovom Fašistom ne smemo izkazovati nikakršne milosti. In Brechtu seveda ni prislužilo veliko naklonjenosti niti med vzhodnonemškim prebivalstvom, saj je kljub upoštevanju vloge zahodnih tajnih sil seveda treba poudariti, da je za vstajo 17. junija stalo predvsem ogorčenje delovnega ljudstva nad ignoranco, ki jo je državno vodstvo izkazovalo v zadevah potreb delavcev. Vrhunec ogorčenja je bil dosežen, ko je država delavcem prav v duhu sicer že konec tridesetih let izpetega stahanovstva naložila nenormalno visoke delovne norme.
Kavkaški krog s kredo se celo zvestim Brechtovim oboževalcem lahko zdi togo in preveč programsko brechtovsko besedilo. Morda se kot takšno še bolj zdi zato, ker je moj vtis izoblikovan po ogledu inscenacije tega Brechtovega besedila v berlinskem gledališču Berliner Ensemble. To je seveda Brechtov dom oziroma gledališče, ki je nasledilo že omenjenega Theater am Schiffbauerdamm. Postavitev režiserja Manfreda Kargeja je preprosto postavitev kot iz petdesetih let. To pravzaprav ni presenetljivo, saj je Kargeja še kot mladega absolventa režije v Berliner Ensemble pripeljala Brechtova žena in sodelavka, igralka Helene Weigel.
Toga scena, ki nakazuje konture dvora na začetku, gorate pokrajine pozneje, na koncu pa tudi mesta in sodišča, se ne spremeni celo predstavo. Posebnih učinkov ni, igralci so oblečeni zelo realistično in kostumografija ni nikakršen presežek. Edini presežek so igralci. Predvsem vedno sijajna Anna Graenzer, ki kljub samo tridesetim letom trenutno igra največ ženskih glavnih vlog med vsemi igralkami Berliner Ensembla in ki sta jo na vlogo obveznega člena vseh svojih berlinskih predstav delegirala tudi umetniški direktor Berliner Ensembla Claus Peymann in mag postmodernega gledališča Robert Wilson. Mogoče je sicer presežek prav to, da gledamo Brechta skoraj kot v izvirniku. Vendar pa dejansko lahko v predstavi uživamo le, če si ob odru zamišljamo prizore, kot je tisti iz nepreverjene anekdote o partijski eliti NDR-a. Po trdem udarcu proti lastnemu ljudstvu in zavedanju, da je red v državi bolj posledica nenehne vseprisotnosti sovjetskih vojaških sil kot pa njihovih vodstvenih sposobnosti in idejnega monopola.
Vsaka presoja postavitve, predvsem pa besedila, mora upoštevati okoliščine nastanka drame Kavkaški krog s kredo. Na podlagi teh okoliščin je mogoče tudi razumeti veliko (pretirano) naklonjenost Bertolta Brechta do Sovjetske zveze. Brecht namreč dramo napiše že leta 1944, med bivanjem v Santa Monici. V ZDA se je Brecht kot pregnanec nacističnega režima podal že leta 1941, samo leto pozneje pa so ga, znanega levičarja, vpisali v register državi sovražnih elementov. Vrhunec je ta gonja dosegla v znamenitem zaslišanju Brechta 30. oktobra 1947 pred kongresnim odborom za rovarjenje proti Ameriki (House Un-American Activities Committee). Ključno je bilo seveda vprašanje, ali je Brecht član komunistične partije. Brecht je odgovoril z ne in dodal, da tudi ni član nemške komunistične partije.
Že dan po zaslišanju je Brecht Ameriko zapustil, gnev do te nekoč v njegovih očeh obljubljene svobodomiselne enklave sredi podivjanega in ideološko norega sveta pa ga ni zapustil nikoli. Tu pa se je odprla tudi možnost nekritičnega presojanja Sovjetske zveze, (načrtnega) spregledovanja njenih napak ter zaradi nesistematičnosti in popolne arbitrarnosti terorja pravzaprav od nacističnih v nekaterih pogledih hujših mahinacij z lastnim ljudstvom. Vseeno je v dramskem besedilu najti več trenutkov, pri katerih ne moremo biti povsem gotovi, ali vendar Brecht proti koncu življenja ni zapadel v skrajni cinizem, pogojen z izkustvom treh medsebojno zelo različnih režimov, od katerih se je vsak izkazal s povsem samosvojim modusom nedopuščanja svobodomiselnosti in (vsake) osebne svobode: nacističnega, sovjetskega, ameriškega v času vzpona miselnosti, ki jo kot simbolna figura najbolje povzema senator McCahrty. Zato naj dodam le droben izsek iz Kavkaškega kroga s kredo, ki ga je po mojem mogoče brati na zgoraj nakazan način – "Mlada traktoristka: Kot je dejal pesnik Majakovski: 'Domovina sovjetskega ljudstva naj bo tudi domovina razuma!'" Kmalu zatem se je ubil. Majakovski namreč.
Ni pa se ubil tudi Brecht. Čeprav je tudi njegova domovina izgubila razum. Eden od indicev, da ga izgublja, so bili vedno pogostejši izgredi med njegovimi predstavami, ki so jih od leta 1930 organizirali nacisti. Skoraj kot slutnja in napoved prelomnih dogodkov pa tudi kot opomin narodu, naj se vendar politizira, je Brecht 31. januarja 1932 krstno uprizoril dramo Mati. Torej tako rekoč natančno leto dni pred nacističnim Machtergreifungom; 'vnaprejšnji jubilej' trenutka, ko je Hitler postal Reichskanzler, je Brecht zgrešil le za en dan. No, s Hitlerjem nista dolgo 'sobivala', saj je Brecht beg iz svoje domovine začel že 28. februarja 1933 ali le dan po zloglasnem požigu Reichstaga, torej po najbolj zloglasnem insceniranem 'razlogu' za koncentracijo oblasti v nacistični stranki in osebi Adolfa Hitlerja.
Tudi Mati, drama po romanu z istim naslovom Maksima Gorkega, je poziv k zdravemu razumu. Kako nas lahko znanje in trezen, a pogumen avtonomen razmislek povzdigne, je ponazorjeno v vzponu glavnega lika. To je Mati oziroma Pelageja Vlasova. V razvoju njenega lika se tudi izrazi to, da gre za enega izmed Brechtovih učnih del oziroma za žanr znotraj brechtovskega epskega gledališča, katerega cilj je politična emancipacija in privzetje kritične drže; s strani gledalcev seveda. Za učni komad Mati se zdi, da na oder velikega odra ljubljanske Drame prihaja v pravem trenutku. To je v trenutku, ko diskurz o veliki finančni krizi zamegljuje naš pogled in preusmerja našo pozornost od opazovanja drže naših politikov; torej od opazovanja tistega, kar nekega človeka izoblikuje kot politično bitje. In prihaja v trenutku stopnjevanja predsedniške volilne kampanje, ko vročično delovanje nekaterih kandidatov in senzacionalistična usmeritev medijev, željnih pozornosti preprostega in malodušnega občinstva, izpostavljata le merljive in konkretne izjave, dejanja in značilnosti kandidatov; in ko mediji zavajajoče ter v duhu površnega 21. stoletja utemeljujejo lažnivo in škodljivo prepričanje, da je politika le odločanje o merljivih parametrih našega življenja. Zapostavljajo pa tisto, kar je politiki od nekdaj zagotavljajo prioritetno mesto med 'poklicnimi dejavnostmi' (če si zanjo seveda bil 'poklican' in ne poklican z volilnim lističem ali prek pravega poznanstva), to je vseobsežno in abstraktno premišljevanje o prihodnosti.
Premišljevanja o prihodnosti se skozi Brechtovo dramo uči Mati, katere vlogo je režiser Sebastijan Horvat zaupal Nataši Barbari Gračner. V skrbi za svojega sina Pavla se mati Pelageja Vlasova skozi igro preobrazi v prvoborko proletarske revolucije. V tem razvojnem procesu, ki ga Brecht izpelje z bistroumno uporabo ironije in s postopki nearistotelovske, antimetafizične in materialistične dramatike postane Pelageja poosebljenje revolucionarnih idej. Brecht je Mater sicer zasnoval kot svoj najbolj zapleteno učno delo, v katerem naj bi nastopalo kar 30 igralcev. Ustvarjalci predstave, katere premiera se je odvila v soboto, 6. oktobra, pa so ansambel skrčili na zgolj šesterico. Poleg Gračnerjeve bodo na oder, opremljen s sceno Marka Japlja, stopili še Klemen Slakonja, Aleš Valič, Radko Polič, Uroš Fürst in Lado Bizovičar. Nastopili bodo v kostumih Belinde Radulovič, glasbo za predstavo pa je napisal Drago Ivanuša.
Za besedilo drame Mati velja nekaj podobnega kot za Kavkaški krog s kredo, to je, da – če uporabim besede režiserja Horvata – deluje staro in zaprašeno. Vseeno pa je ekipa nove produkcije ljubljanske Drame poskušala predstavo vzpostaviti kot izhodišče razmišljanja o našem trenutku. Brechtovo besedilo so uporabili kot medij, skozi katerega lahko razmišljamo o vprašanjih, ki se posamezniku zastavljajo v tem kriznem trenutku. Bomo videli, kako prepričljivo bo uspelo ansamblu in režiserju Horvatu z odra v avditorij poslati predvsem poziv k podpisu dekreta o izgonu ravnodušnosti in malodušja. To je ključni (slovenski) politični greh. Ideologija pride šele za tem.
Polona Balantič