Renesančna komedija predstavlja homoerotično razmerje kralja Edvarda Drugega, ki po mnenju vodje Drame Janeza Pipana še danes kljub prevladujočemu liberalnemu mnenju predstavlja provokacijo. Režiser Diego de Brea se je osredotočil na izvirnik in ne Brechtovo priredbo, v glavni vlogi pa se je preizkusil Janez Škof. Družbo so mu delali še Matija Rozman, Saša Tabakovič, Kristijan Muck, Marko Okron in drugi.

Chiaro in scuro
Da je igra nastala v obdobju renesanse, pove že njena razdeljenost v dva dela, kje prvi predstavlja svetlega (chiaro), drugi pa temnega (scuro). Chiaro torej Edvardu predstavlja njegov ljubimec Gaveston, ki ga je upodobil Saša Tabakovič. Tega ubijejo, kralj pa mora v drugem delu postati nekdo drug, zaradi česar tudi propade. Njegovo ženo, ki se odloči maščevati, je upodobila Silva Čušin, njen edini cilj pa je zagotoviti predajo krone sinu.

Režiser De Brea je prepričan, da je splošno umeščanje te drame med politična dela napačno. Sam je namreč prepričan, da je bistvo dramskega dela, da kralju vzamejo "samo to", kar ima rad. To pa seveda postane točka propada države in njega samega. Kot pravi režiser, je glavni junak optimističen in sočuten lik.

Prepletanje spolnosti in politike
Kot je povedala dramaturginja predstave Diana Koloini, je nova gejevska kultura to delo angleškega dramatika proglasila za najpomembnejšo klasično igro s homoseksualnim junakom. V igri gledalec sledi prepletu spolnosti, politike, v protagonistih pa se izraža tudi želja, ki je v konfliktu s politiko in s predstavo o samem sebi.

V sodelovanju s teatrom Bitef
De Brea je poskrbel tudi za scenografijo, kostumografija je delo Alana Hranitelja, glasba pa Alda Kumarja. Dramo je prevedel Srečko Fišer. Predstava je nastala v koprodukciji s teatrom Bitef iz Beograda, kjer se bodo 20. septembra predstavili v okviru mednarodnega gledališkega festivala Bitef.