Pašovićevo interpretacijo legende o Faustu, ki zlodeju proda dušo, je spodbudilo žalostno duhovno stanje, v katerem se je svet znašel po 11. septembru 2001 in mu ni videti konca. Če verjamemo Pašoviću, se bo ta "somrak" vlekel še daleč v prihodnost.
Brez prizanesljivosti do človeka
Bosanski režiser pravzaprav opravičuje morilsko obnašanje robotov, ki ga prikazujejo številni znanstvenofantastični filmi. "Naša teorija pravi, da ko nas bodo roboti spoznali, ne bodo več hoteli živeti z nami. Z nami ne bodo hoteli imeti nobenega opravka več. Smo nenasitna bitja, obsedena z oblastjo, vodi nas želja po vladanju in ustvarjanju dobička," pravi Pašović. Položaj v novem Faustu je torej skoraj diametralno nasproten tistemu v običajnih zloveščih portretih prihodnosti, kjer so roboti skoraj obvezno negativci, katerih zloba uide izpod nadzora in se jih je treba znebiti. Tokrat pa se gledalec lahko vpraša, ali morda ne bi bilo bolje, če bi roboti preživeli in za vedno odstranili človeštvo.
Prepoznavanje dogodkov iz televizijskih poročil
Morda tudi zato, da bi utemeljil svoj pogled na legendo o Faustu, katere najbolj znani literarni različici sta zapisala Goethe in Chistopher Marlowe, je Haris Pašović v produkcijo vključil prizore, ki jih lahko tudi tisti, ki so bolj površno seznanjeni z aktualnim političnim dogajanjem, hitro razpoznajo kot kritiko ravnanja z zaporniki v ameriškem zaporu v Guantanamu in v zaporu Abu Ghraib v Iraku.
Da je Haris Pašović zmožen ustvariti kar najbolj provokativne predstave, je že dolgo znano. Režiser velja za eno ključnih oseb bosanske gledališke avantgarde in eksperimentalnega gledališča, leta 1993 pa je s Susan Sontag sodeloval pri njeni intimni, samo s svetlobo sveč osvetljeni predstavi Čakajoč Godota. To je bil eden izmed maloštevilnih kulturnih dogodkov, ki so se zgodili v tedaj obleganem Sarajevu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje