V operi Madame Butterfly je Puccini skozi glasbo, besedo in igro predstavil nekaj, kar je veliko več kot zgolj romanca. Gre namreč tudi za zgodbo o pogumu in svobodnem duhu, ki je lasten le tistemu, ki v želji po izpolnitvi lastnih idealov tvega tudi življenje. Takšen svoboden duh je gejša Čočo San, ki raje izbere smrt kot pa življenje z zavedanjem, da se je njen ljubljeni Američan na koncu vendar poročil z ameriškim dekletom.

Stoječe ovacije
Dirigent Riccardo Chailly je tokrat izbral Puccinijevo prvo različico opere, ki ima dve dejanji (danes Madame Butterfly večinoma poznamo kot tridejanko); v njej na primer ni arije, v kateri Pinkerton izrazi svoje obžalovanje zaradi razhoda z gejšo. "Drama zgodbe je zaradi tega še toliko brutalnejša," je prepričan Chailly.

In če je krstno občinstvo leta 1904 opero sprejelo z žvižgi in sikanjem, je bila 112 let pozneje slika drugačna: ansambel je Milano nagradil s 13-minutnimi stoječimi ovacijami. "To je Puccinijevo maščevanje - po 112 letih," je pripomnil Carlos Alvarez, ki poje vlogo ameriškega konzula Sharplessa.

Latvijski režiser Alvis Hermanis je hotel podčrtati trk med dvema nasprotujočima si svetovoma: fantazijskim svetom gejše in krutim, prizemljenim svetom, ki ga pooseblja Pinkerton. "Vsi poznajo pravila igre, razen naše Madame Butterfly. Nemogoče jo je ne imeti rad."

Puccinija pretresla tragična zgodba
Izvirnik z naslovom Madama Butterfly je bila opera v dveh dejanjih skladatelja Giacoma Puccinija, italijanski libreto pa sta napisala Luigi Illica in Giuseppe Giacosa. Puccinija je navdihnila kratka zgodba Madame Butterfly (1898) Johna Lutherja Longa, ki jo je v dramsko obliko preobrazil David Belasco. Tragična zgodba o ljubezni prevarane Japonke je Puccinija po ogledu uprizoritve tako pretresla in prevzela, da se je v hipu odločil za uglasbitev te jasne in učinkovite drame. Delno naj bi ga navdihnil tudi roman Madame Chrysanthème (1887) Pierra Lotija. Po mnenju nekaterih pa naj bi opera temeljila tudi na dogodkih v Nagasakiju v 90. letih 19. stoletja.

Opero so prvič uprizorili v dveh dejanjih 17. februarja 1904 v sloviti milanski Scali, a je kljub zvezdniškim igralcem - sopranistki Rosini Storchio, tenoristu Giovanniju Zenatellu in baritonistu Giuseppeju De Luci - v glavnih vlogah naletela na zelo slab odziv. Menda zato, ker jo je Puccini dopolnjeval tik pred zdajci in ni bilo dovolj časa za vaje. Kritiki so skladatelju očitali neizvirnost in plagiatorstvo. Vse skupaj pa vendarle naj ne bi temeljilo na slabi kakovosti, marveč na spletkah in zavisti njegovih poklicnih tekmecev, čeprav je imela prvotna različica z dvema dejanjema nekaj pomanjkljivosti. Te je na predlog dobronamernih kritikov Puccini odpravil s predelavo.

Med drugim je drugo dejanje razdelil na dva dela in opera je postala tridejanka. 28. maja 1904 so novo različico uprizorili v Brescii in bila je velik uspeh. Leto pozneje so predstavo uprizorili v londonskem Covent Gardnu, sledili sta premieri v Parizu (1906) in Berlinu (1907), v Ljubljani pa je prvič zaživela na odru leta 1908.

Skladatelj v opero izlil svoje srce in dušo
Puccini je dejal, da je z Madame Butterfly ustvaril opero, v katero je izlil svoje srce in dušo. Vse življenje jo je označeval kot svoje najboljše in najsodobnejše delo. Usoda japonske ženske, ki ne doživi izpolnitve svoje ljubezni in se na koncu z lastno roko požene v smrt, je skladatelja nedvomno globoko pretresla, saj je v tej zgodbi dosegel izjemno zlitje svoje ustvarjalne skladateljske moči z lirično in pretresljivo psihološko dramo osrednjega lika.

M. Butterfly - druga zgodba, ista ljubezen
Opera Madame Butterfly je doživela številne filmske priredbe: prvo že leta 1915 v obliki nemega filma. Leta 1993 pa je ameriški režiser David Cronenberg posnel film M. Butterfly, scenarij je po svoji istoimenski drami priredil David Henry Hwang. V filmu z Jeremyjem Ironsom v glavni vlogi gre sicer za drugačno zgodbo kot v operi Madame Butterfly, osrednja tema pa jima je skupna: nesmrtna ljubezen, in to kljub razočaranju in prevari.