Glasne demonstrante s križi in transparenti pred stavbo gledališča Theatre de la Ville in na trenutke v tudi njej je bilo treba 20. oktobra, na dan premiere predstave Sul concetto di volto nel figlio di Dio (O konceptu obraza Božjega sina), razgnati s protiizgrednimi enotami policije.

Tudi po premieri se na vsak večer predstave pred gledališčem zbere skupina krščanskih protestnikov, ki jih vodi nacionalistična katoliška organizacija Renouveau Français, oborožena s krucefiksi in transparenti o "kristjanofobiji", in si prizadeva motiti dogajanje v dvorani; menda so obiskovalce predstave dan po premieri celo obmetavali z jajci in motornim oljem.

Pariški župan Bertrand Delanoe je to početje že obsodil, češ da Pariz ne bo dopuščal "takih izrazov fundamentalizma in nestrpnosti". Enakega mnenja je direktor gledališča v mestnem središču Emmanuel Demarcy-Moto, ki je obljubil, da bo šel kljub "gnusnim grožnjam" šov dalje, in napisal peticijo "proti fanatizmu", ki so jo podpisale mnoge znane francoske osebnosti, na primer Stéphane Hessel, Juliette Binoche in Stéphane Lissner.

Francoski minister za kulturo Mitterrand je prav tako ogorčen, češ da so protesti "ogrozili temeljni princip svobode izražanja, ki ga ščiti francoski zakon".

Sporna predstava Italijana Romea Castelluccija je zgodba o mladeniču, ki mora skrbeti za svojega starega, inkontinentnega očeta. Med dogajanjem je na ozadje ves čas projicirano veliko Kristusovo obličje (kot ga je upodobil renesančni mojster Antonello de Messina), ki ga na koncu obmetavajo z iztrebki, razparajo z noži, iz njegovega desnega očesa pa se prav tako začnejo cediti iztrebki. Zanimivo je, da so predstavo doslej že uprizarjali v več tradicionalno katoliških deželah - denimo na Poljskem, v Italiji in Španiji - pa ni bilo nikjer vidnejših protestov ali nasprotovanj. Avtorji predstave seveda poudarjajo, da žaljenje Kristusa ni bil njihov namen.

Castellucci odpušča
Na burni odziv Francozov se je odzval tudi sam Castellucci. V svoji izjavi je parafraziral Kristusove besede, češ da "jim odpušča, saj ne vedo, kaj delajo ... Odpuščam jim, ker so nevedni; njihova omejenost je toliko bolj arogantna in nevarna, ker ima opraviti z vero." Sam O konceptu obraza Božjega sina opisuje kot "razmislek o razkroju lepote in skrivnostnosti konca".
Šok zavoljo šoka samega?
Gledališki kritik Guardiana je lani o predstavi zapisal: "Kljub vsem oh-strah-in-groza svarilom o prebitku izločkov v predstavi me je vse skupaj prej rahlo dolgočasilo kot ogorčilo." O šokterapiji zapiše takole: "Predvidevam, da skuša Castellucci povedati nekaj o koprnenju po veri v tem brezbožnem času, o večnem procesu, s katerim se sinovi žrtvujejo za svoje očete, in o vezi med duhom in vse prej kot popolnim telesom. Toda predstava je bolj kot globoka - perverzna predvsem zaradi svojega nenadnega preskoka od pragmatičnega medicinskega realizma na apokaliptični ikonoklazem. Tako je, kot da smo od behaviorističnih detajlov v hipu preklopili na Buñuela in dozdeva se mi, da je nekaj nastopaškega in samooglaševalskega na Castelluccijevem poudarku na Kristusovem očesnem izločku."