No, politika pred "svobodnimi interpretacijami” umetnikov nikoli ni bila varna: v operi Johna Adamsa Nixon in China sta Mao in Nixon odpela duet, še nedavno je Mel Brooks v The Producers omenjal Hitlerja, Evita Peron pa je že davno postala last popkulture. Toda opera o Moamerju Gadafiju se od naštetih razlikuje v ključni podrobnosti – “izposojeni” lik je še kako pri življenju.

Pod taktirko narodne opere
Pod predstavo Gaddafi: The Opera se je poleg skupine Asian Dub Foundation (ADF) podpisal tudi dramatik Shan Khan, premierno pa jo bodo najverjetneje uprizorili letos jeseni pod pokroviteljstvom britanske narodne opere. Častitljiva ustanova pa Gadafija vendarle ne bo sprejela pod svojo streho: ker projekt ne le zaradi kontroverzne tematike, ampak tudi zaradi eksperimentalne narave glasbe za tradicionalno opero pomeni veliko tveganje, so predstavo raje prestavili v londonski Coliseum. Asian Dub Foundation je namreč alternativni kolektiv z elektroniko okuženih glasbenikov, ki ustvarjajo nekakšno mešanico breakbeata, duba in podobnih plesnih ritmov.

Da bo vse skupaj še bolj pisano, bodo ustvarjalci na oder ob bok orkestra britanske narodne opere postavili še izbor egiptovskih in libijskih glasbenikov. Začetek zgodbe je, tematiki primerno, postavljen v leto 1969, ko je Gadafi z 28 leti izvedel državni udar, nato pa gledalci njegovo pot spremljajo vse do marca 2004, ko so svet obkrožili posnetki, na katerih mirno sreba čaj s Tonyjem Blairom.

Gadafi je ... popikona?
Član ADF, Steve Chandra Savale, s podrobnostmi streže bolj skopo, poudarja pa, da se bo opera osredotočala predvsem na javne polemike, ki so se vsa ta leta vžigale okrog Gadafija. „Zdelo se nam je, da bi bilo zanimivo narediti nekakšen antimuzikal. Večina muzikalov so le malo pompoznejše karaoke – naša predstava pa bo vse prej kot ukalupljena.” Savale zgodbo o novodobni politični ikoni opiše tudi kot “Ziggija Popa v vzvratni” – prvi je bil mesijanski (pa čeprav izmišljen) popzvezdnik, drugi pa močan politik, ki zavestno goji kult lastne osebnosti. “Gadafi je bil in je neznansko zapeljiva osebnost, ki v bistvu ni fundamentalist, skrajni konservativec ali socialist, vseeno pa je črpal iz vseh teh virov,” je prepričan Savale.

Zahod si ne more oprati rok
Člani skupine se strinjajo, da jih je lik Gadafija pritegnil predvsem zato, ker je po njihovem mnenju oseba, ki se za velik del svoje vplivnosti lahko zahvali Zahodu oziroma pohlepu svetovnih velesil po nafti. “Zahod je iz njega ustvaril demona,” pravijo Asian Dub Foundation (po višini BDP je Libija, odkar je v šestdesetih letih začela črpati nafto, namreč med najbogatjšimi državami na svetu).