Prvič se je predstava odigrala pred 23 leti, takrat jo je režiral Andrej Stojan, tokrat pa je umetniški vodja Zvone Šedlbauer delo zaupal kar dvema režiserjema, Gojmirju Lešnjaku - Gojcu in Jerneju Kobalu.

"Delala sva ločeno. Srečala sva se pred predzadnjo vajo, saj gre za dve enodejanki in sta zgodbi popolnoma ločeni. Skupno jima je le to, da obe predstavi govorita o družinskih odnosih in se dogajata v istem prestižnem newyorškem hotelu Plaza v sobi 719," je povedal Gojc.

V osnovi gre za komedijo, ki pa ima trpek konec, je razložil Kobal: "Meni je sicer to precej bolj všeč, kot da se samo nasmejimo in gremo domov." V enem delu gre za združitev mladih ljudi, v drugem pa za razdružitev malo starejših. Tako v prvem dejanju nastopita mama in oče neveste, ki si tik pred zdajci premisli, da se ne bo poročila, v drugem delu pa mož in žena, ki sta poročena že 23 (ali 24) let in obletnico poroke "praznujeta" v Plazi.

Gre za zelo igralsko predstavo, sta razložila režiserja, ki ju povezuje predvsem podoben odnos do gledališča, zaradi katerega sta lahko, čeprav sta postavila vsak svoj del predstave, ustvarila logično celoto. Strinjata se, da je na prvem mestu igralec. "Igralec je tisti, ki začara občinstvo in ga odčara, drugo pa so pomagala," je povedal Lešnjak, Kobal pa je dodal: "Luč, kostumografija, scenografija, glasba - vse to je v funkciji igralca."

Glavna nosilca predstave, ki nosita vso težo zgodbe, sta para srednjih let (igrajo: Silvija Jovanovič in Tone Bertoncelj ter Lili Bačer Kermavner in Bojan Vister), vendar pa prav ta igra dokazuje, da "obstajajo samo veliki in mali igralci, ne pa velike in majhne vloge", je dejal Gojc. Pomembne so tudi t. i. miniature drugih igralcev (igrajo: Mario Dragojević, Sara Horžen, Matic Valič, Dragan Remškar in Maša Kavčič), ki poskrbijo za presenečenja.

"Prav pri miniaturah, ki so jagoda na torti, se vidi, kako pomembno je, da tudi take vloge igrajo ljudje, ki resno pristopijo k delu, čeprav izgovorijo le pol stavka in se pojavijo za par sekund. V profesionalnem gledališču se prej kot v amaterskem naredi, da bo nekdo rekel, 'saj to je pa vseeno', vendar gre za zelo pomemben del, ki mora bit dobro narejen, če ne je lahko katastrofa. Podre celotno igro, ki je bila prej zgrajena," še dodaja Lešnjak.

V čem pa režiserja še vidita razliko med poklicnim in ljubiteljskim gledališčem? Kobal pravi, da je ni. "Šentjakobsko gledališče je precej specifično. Seveda igralci tukaj niso zaposleni, ampak če primerjam z drugimi amaterskimi gledališči, pri katerih sem sodeloval, je to nekaj razredov višje v smislu pristopa samih igralcev." Gojc pa meni, da moraš pri amaterjih večkrat prevzeti vlogo pedagoga: "Tukaj recimo dobiš neuglašeno kitaro, v profesionalnem teatru pa načeloma dobiš uglašeno kitaro. Zaradi tega se postopek dela z enimi in drugimi nekoliko razlikuje."

Seveda pa je pri ljubiteljskem gledališču težko delati tudi zaradi precej omejenih sredstev in (v tem primeru) prostora. "Največja težava so bile vaje, ki so večinoma potekale v vzporednih prostorih, saj si ta oder delijo kar dva ali tri gledališča, ne vem več koliko, zato so razmere nevzdržne. Pri tem bo treba nekaj v prihodnosti spremeniti," je priznal Gojc.

Posebno pohvalo pa sta režiserja namenila kostumografiji in scenografiji, ki so ju v gledališču odlično pripravili: "Stvar se dogaja v mondenem hotelu, med bogatimi ljudmi. To za sabo pripelje, da mora biti in kostumografija in scenografija na nekem estetskem nivoju, kar seveda ni poceni. V času krize je vse še toliko težje, treba se je znajti. Tako sta se znašli obe, scenografka Ana Rahela Klopčič in kostumografinja Zvonka Makuc, da sta z minimalnimi sredstvi ustvarili to bogato vzdušje."