Šentjakobsko gledališče je v času svojega delovanja preživelo marsikaj; lani, recimo, so ga želeli izseliti iz njegove tradicionalne lokacije na Krekovem trgu, kar mu po vsej verjetnosti ne bi dobro delo, a so njegovi člani 'bitko' izbojevali v svoj prid, pred tem pa je bila precej prelomna zanj tudi druga svetovna vojna, ko se je gledališče zavilo v kulturni molk.

Letošnjo sezono, ki je deloma že posvečena jubileju gledališča, so v Šentjakobu začeli s slovensko prauprizoritvijo komedije oziroma bulvarke francoskega avtorja Marca Camolettija Seks in ljubosumnost. Bolj pa se bodo obletnici posvetili v prihajajoči sezoni prihodnjega leta, ko načrtujejo tudi posebno, slavnostno uprizoritev, ki se bo, po besedah direktorja gledališča Srečka Kermavnerja, zgodila v drugi polovici septembra 2011. Poleg tega pa se dogovarjajo tudi s Slovenskim gledališkim muzejem o razstavi v povezavi z jubilejem, v načrtu pa je še cela vrsta drugih priložnostnih prireditev in dogodkov.

Šentjakobsko gledališče sodi med najstarejša ljubiteljska gledališča v Evropi; letos praznuje svojo 90–letnico. Prosim, povejte kaj več o njegovi zgodovini in nastanku.

Kmalu po koncu prve svetovne vojne, decembra 1920 so navdušenci v takratnem Gospodarsko naprednem društvu za Šentjakobski okraj ustanovili Šentjakobski oder. Prva predstava je bila poleti 1921, v prvi sezoni 1921/22 pa so potem vsega skupaj uprizorili 16 premier s 56 ponovitvami. Takrat je gledališče živelo v prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici. V sezoni 1932/34 so se preselili v Mestni dom in delovali do leta 1941, ko jim je italijanski okupator porušil oder in v dvorano naselil svoje gasilce. Leta 1946 je po kulturnem molku teater spet začel delovati. Zgradili so nov oder in tako se je začelo polpoklicno obdobje gledališča, saj je bilo kar ducat igralcev stalno angažiranih. Ob svojem igralskem delu so opravljali tudi druga, za gledališče nujno potrebna opravila, drugi igralci pa so za odigrane predstave prejemali skromen honorar. Po šentjakobskem zgledu so začela delovati tudi nekatera druga podobna gledališča po Sloveniji: na Jesenicah, v Škofji Loki, Kranju, na Ptuju. Leta 1964 je ta polpoklicna doba ugasnila in gledališče je postalo spet popolnoma ljubiteljsko.

V uprizoritvenem smislu je šlo gledališče skozi več obdobij. Prvo, od leta 1922 naprej je tako na primer močno zaznamoval režiser Milan Skrbinšek, ko je Šentjakobsko gledališče s številnimi uprizoritvami Cankarjevih del veljalo kar za nekakšno avantgardo. Pozneje, sredi prejšnjega stoletja, pa se je po nareku takratne kulturne politike za nekaj časa intenzivneje obrnilo k ljudski igri in lahkotnejšim komedijskim oblikam.

Kako nameravate ta jubilej zaznamovati?
Jubileju smo nekako posvetili že aktualno gledališko sezono, sicer pa posebno, slavnostno uprizoritev načrtujemo v začetku prihodnje sezone, nekje v drugi polovici septembra 2011. Dogovarjamo se tudi s Slovenskim gledališkim muzejem o razstavi v povezavi z jubilejem, v načrtu pa je še cela vrsta drugih priložnostnih prireditev in dogodkov, o katerih bomo javnost sproti obveščali.

V začetku je Šentjakobsko gledališče pravzaprav veljalo za nekakšno eksperimentalno gledališče, nato pa se je posvetilo predvsem ljudski igri in komediji. Nameravate v gledališki repertoar vpeljati kakšne spremembe ali ostajate zvesti tradiciji?
Trenutno se glede repertoarne politike gledališče ne želi posebej ozko profilirati, saj znotraj društva, kar Šentjakobsko gledališče je, obstajajo različni interesi in želje glede posameznih

zvrsti. Tako želimo čim večjemu številu članov omogočiti, da izživijo svoje ustvarjalne želje in potenciale, je pa res, da kljub vsemu še vedno gojimo predvsem veliko komedije, tradiciji pa nekako sledimo tudi z uprizoritvami za otroke in mladino, za katere lahko mirno rečemo, da je Šentjakobsko gledališče pred pojavitvijo tovrstnih specializiranih gledališč odigralo zelo pomembno vlogo v tem segmentu kulturne ponudbe v mestu.

Pogosto je na vašem odru videti tudi komedije s političnim podtonom. Mislite, da mora gledališče v današnjem času nositi družbeno angažirano odgovornost ali je dovolj le – na primer – zavezanost estetiki?

Gledališče je bilo vedno družbenokritično – ne nazadnje zelo radi uporabljamo znani rek, da gledališče drži ogledalo družbi. Seveda je od koncepta režiserja oz. ustvarjalcev predstave odvisno v katero smer bo posamezna uprizoritev zavila oz. kateri bodo tisti bistveni elementi, ki bodo prevladujoče zaznamovali njeno končno podobo in vtis, vendar moje mnenje, kot že rečeno, je, da gledališče je in mora biti na nek način vedno družbeno angažirano.

Šentjakobsko gledališče je ljubiteljsko gledališče, kar pomeni, da igralci, ki v njem igrajo niso izšli z AGRFT-ja (vsaj ne igralske smeri). Na kakšen način pridobivate nove igralske sile? Imate morda stalen ansambel?
Ja, prav imate, naši igralci in igralke ne prihajajo z AGRFT-ja, jih pa veliko iz naših vrst tja odide. Lahko se pohvalimo, da ogromno priznanih gledaliških ustvarjalcev izhaja iz šentjakobskih vrst in tale intervju bi bil veliko daljši, če bi vse našteval ... Kot že rečeno, je ŠGL društvo, kar pomeni, da je njegov član lahko vsak, ki je polnoleten, ki podpiše pristopno izjavo, redno plačuje članarino in spoštuje pravila društva. Ker pa gre vendarle za nekoliko "posebno" društvo in ne nazadnje tudi društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture, se vendarle, predvsem tiste, ki si želijo igrati v predstavah, običajno nabere prek avdicij. Bi pa rad posebej poudaril, da je v gledališču še veliko drugih opravil, za katere bi si včasih želeli, da bi bilo med člani več zanimanja, zato res prisrčno vabljeni vsi, ki vas veseli delo v gledališču, pa to ni nujno na odru, ampak tudi za njim.

Kar se igralskega ansambla tiče pa bi ga lahko razdelil nekako na neko udarno jedro, 40, 50 igralcev, ki praktično vsako sezono odigrajo vsaj eno vlogo in potem preostale, ki so sicer redni člani, so pa, kot rečemo, manj zasedeni – zaradi osebnih razlogov ali pač zaradi sestave repertoarja.

Bi pa poudaril še to, da ljubiteljstvo v našem primeru pomeni tudi to, da igralci za svoje delo niso plačani, torej to počnejo izključno kot svojo prostovoljno aktivnost, iz potrebe po umetniškem izražanju.

Poleg igralcev za postavitev nove igre potrebujete tudi režiserje, kostumografe, scenografe … skratka, celotno ekipo. Kako takšno ekipo sestavite oziroma kako ljubiteljska gledališča sploh delujejo?
Imamo to srečo, da ima širša skupnost, tu mislim predvsem na Mestno občino Ljubljana in JSKD, ki sta naša glavna financerja, posluh za našo dejavnost in nam namenjajo tudi določena javna sredstva za uresničevanje našega programa. Tako lahko pri našem ustvarjanju sodelujemo tudi s poklicnimi gledališkimi ustvarjalci. Honorarji, ki jih sicer pri nas dobijo, niso niti slučajno primerljivi s tistimi v profesionalnih gledališčih, tako da morajo tudi sami k tovrstnim projektom pristopiti z veliko entuziazma in naklonjenosti, se pa njihovo strokovno delo na končnem izdelku – predstavi vsekakor pozna. Veliko sodelujemo tudi z mladimi gledališkimi ustvarjalci, ki med študijem ali po študiju na AGRFT-ju ali drugih akademijah šele začenjajo svoje delo v "resnih" institucionalnih gledališčih in si tako pridobivajo prve delovne izkušnje, naši člani pa v sodelovanju z njimi nova znanja in gledališke veščine.

Vi kot direktor gledališča stopite tudi na oder (nazadnje v glavni vlogi, letošnje prve premiere komedije, Seks in ljubosumnost). Kako se ti dve vlogi povezujeta oziroma ali se sploh povezujeta?

Tudi sam sem v ŠGL-ju pred dobrimi petindvajsetimi leti začel kot igralec, potem pa me je pred kratkim 'silom prilik' pot zanesla tudi na omenjeno poklicno funkcijo. Moram pa priznati, da je mnogokrat to zame prej ovira kot prednost, kajti pogosto se na vajah dogaja, da kolegi malo pozabijo, da smo na odru in ne v pisarni in je treba reševati tudi kakšne "službene" zadeve, čeprav se vsi trudimo, da bi se tega lotevali v primernejših trenutkih, kot so vaje.

Kako se Šentjakobsko gledališče preživlja s finančnega vidika?
MOL in JSKD nam zagotavljata približno 40-45 % sredstev, drugo dobro polovico pa moramo zaslužiti sami.

Profesionalna gledališča imajo verjetno drugačen status kot ljubiteljska, zato me zanima, ali se pojavljajo kakšne diskriminacije med ljubiteljskim gledališčem in profesionalnim?
Razlike seveda obstajajo, je pa res, da se, predvsem na uprizoritveni ravni, marsikdaj tudi vse bolj zabrisujejo. Seveda pa to ni pravilo vedno in povsod. Razlike pa so tudi v načinu in pogojih delovanja, financiranja itd. Vendar je to zelo kompleksna zgodba, tako da je na tem mestu ne bi preveč razpredal, saj se bojim, da imamo premalo časa in prostora. Mislim pa, da vsak, ki ima rad gledališče, zna (o)ceniti, kdaj je neka predstava dobra, pristna in iskrena in se zna vsakič znova tega tudi veseliti, ne glede na to, ali gre za profesionalce ali za ljubitelje.

V vsako posamezno gledališče zahaja drugačno občinstvo; je mogoče na ta način opredeliti tudi gledalce, ki sedijo v vaši dvorani?
Mislim, da je občinstvo zelo povezano z repertoarno politiko posameznega gledališča. Glede na to, da sem že omenil, da trenutno v ŠGL-ju v tem pogledu poskušamo zadovoljevati čim širši krog okusov, je tako tudi naše občinstvo. Od najmlajših in študentov do srednje generacije in upokojencev. Čim širšo dostopnost naših prireditev pa poskušamo omogočiti tudi z relativno ugodnimi cenami vstopnic.

Za konec me zanima še, kaj menite o novo nastajajočem Pandurjevem centru v Mariboru? Ali Maribor resnično potrebuje takšno gledališče, in ali je tovrstnemu projektu smiselno dodeliti tolikšna sredstva, ki bi se jih morda lahko razdelilo na več delov?
Žal zadeve poznam preveč površno, da bi jih lahko komentiral. Sem pa menja, da Slovenija - ne samo Maribor ali Ljubljana - potrebuje odmevne vrhunske umetniške dosežke - ne glede na zvrst - s katerimi bomo Evropi in svetu dokazali svoje ustvarjalne potenciale. Ali za to potrebujemo tudi novo infrastrukturo, pa mora presoditi stroka.