Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila premiera predstave Bobni v noči (Trommeln in der Nacht). Eno prvih besedil Bertolta Brechta je tokrat režiral Matjaž Pograjc, ki je v skladu z lastno gledališko poetiko do besedila na več ravneh vzpostavil distanco.
Ustvarjalci predstave so pri svojem delu sledili dvema iztočnicama: na ravni uprizoritve so iskali nove načine vzbujanja pozornosti občinstva, na vsebinski ravni pa jih je zanimala vrnitev vojaka v svet, ki je v vsesplošni recesiji, osiromašen, zlagan in prazen. (Pravzaprav ni nič čudnega, da so Bobni v noči v zadnjih letih pogosto na repertoarjih evropskih gledališč.)
Dramaturginja Amelia Kraigher opozarja na aktualnost in za čas nastanka (leto 1919) naprednost Brechtovega besedila, ki tematizira vračanje vojaka iz 1. svetovne vojne in njegovo ljubezensko zgodbo, kateri da prednost pred revolucijo. Štiri leta po vojni vseh vojn, kot se je včasih reklo 1. svetovni vojni, se iz ujetništva v Afriki vrne domov v Nemčijo soldat Andreas Kragler (Jure Henigman). Begajoč išče ljubezen svojega življenja, Anno Balicke (Jana Zupančič), ki pa je po dolgih letih čakanja nanj popustila in pod pritiskom staršev privolila v poroko s premožnim Murkom (Gašper Tič), ki kot vojni dobičkar ve, da je kriza zmerom priložnost za preživetje najboljših. Mesto pretresajo socialnopolitični nemiri, ljudje se zbirajo na ulicah, protestirajo in se pretepajo.
Vzporedna zgodba je politična, saj sledi uporu spartakovcev, levemu revolucionarnemu krilu socialdemokratske stranke pod vodstvom Rose Luxemburg in Karla Liebknechta, ki sta bila leta 1919 brutalno umorjena. H kateremu koli se bo že zatekla med dva snubca razdvojena Anna, ne bo našla miru za dolgo, kajti "mi vemo, da bobni v noči naznanjajo vzpon totalitarizmov in novo vojno vseh vojn," kot povzema gledališki list.
Smešenje idealov, ki na videz obvladujejo zgodbo
Bobni v noči so besedilo kričečih kontrastov: romantična ljubezen je v ostrem nasprotju z zgodovinskimi razmerami, v katerih je država izčrpana, ljudje pa sestradani. Temeljno sporočilo (meta)komedije je to, da je prav meščanski intimizem zlagan, sprevržen in nesmiseln. Da je le papirnata kulisa, ki se postopoma ruši in podira in jo skuša Brecht s svojim značilnim intelektualnim humorjem razgaliti in raztrgati. In to ne glede na to, da je zgodovinski trenutek vse prej kot optimističen.
"Bobni"šele nakazujejo poznejšega tipičnega Brechta, tudi kar zadeva znani t. i. potujitveni učinek in odnos med igro in ne-igro. Tega se je v uprizoritvi držal tudi Pograjc, ki je vzpostavil tako distanco do Brechtovega kot do današnjega časa. To distanco je dosegel z več gledališkimi prijemi: gibalnim gledališčem, poudarjeno scensko glasbo, vdorom filmske umetnosti in nazadnje varietejem.
Bobnarji bobnajo v prazno
Pri predstavi zlasti pomembno vlogo igra glasba, ki si jo je zamislil Tibor Mihelič Syed, pri Brechtu songi namreč pogosto služijo kot komentar. Toda tokrat Miheliča ni zanimala beseda, temveč le zven glasbe. Igralci so se prelevili tudi v glasbenike, predvsem tolkalce, ki naj bi sicer bili komentatorji, a se morajo prilagajati vnaprej posneti glasbi. Obsojeni so na nezmožnost komentarja.
Pograjc je pred premiero povedal, da je igralskemu ansamblu zelo hvaležen, češ da ga je "držal na vajetih". V predstavi torej nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Jana Zupančič, Jure Henigman, Boris Kerč, Tanja Dimitrievska, Gašper Tič, Jaka Lah, Gregor Gruden, Ana Dolinar in Tjaša Železnik. Scenograf je bil Tomaž Štrucl, kostumografinja pa Mateja Benedetti.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje