Za rojstni dan prvega slovenskega poklicnega gledališča v Mariboru šteje namreč prva uprizoritev 27. septembra 1919, ko je drama Tugomer Josipa Jurčiča zaživela v režiji takratnega ravnatelja tega gledališča Hinka Nučiča.

Krstna uprizoritev pred 25 leti
Grmače so bile pravzaprav Zajčeva zadnja drama, uprizorjena še v času njegovega življenja. Drama je v tiskani obliki izšla leta 1995, krstno uprizoritev v skorajda integralni različici pa je doživela v ljubljanski Drami 30. novembra 1994 v režiji Mileta Koruna.

Kot je glede tega Zajčevega dela poudaril dramaturg Tibor Hrs Pandur: "Grmače bi lahko povzeli kot medgeneracijsko tragedijo konca 'arhaične vaške skupnosti', ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samoizpodbijanju, nenehnega prelaganja krivde in odgovornosti, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanja, samoizgubljanja v domnevni onkrajnosti, predvsem pa poudarja nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner."

Ko je drugačnost zatrta ali nenehno predstavljena kot bolezen ali šibkost
Kot še meni Hrs Pandur, so Grmače tudi zgodba o kontekstu, strukturi in rojstvu fašizma. "Grmače v naši rekonstrukciji razkrivajo, kaj se zgodi z občutljivim posameznikom, če ni sprejet, če je zaničevan in manipuliran, če je njegova drugačnost zatrta ali nenehno predstavljena kot bolezen ali šibkost. Odpor, ki ga tak teror lahko povzroči, bo tak, da se bo prej ali slej ukinil; in če bi bila njegova vrnitev iz zasmrtja mogoča, se ne bi vrnil kot vseodpuščajoči odrešenik, ampak kot maščevalec, krvnik in rabelj. Kar je dobil, bi stoterno delil. Na koncu pa tudi svojo blodnjo uvidel," je še dejal dramaturg.

Zajčev poetičen jezik, zavit v grobo realnost
Režiserka Nina Rajić Kranjac je poudarila: "Zajc odpre Grmače skozi skrhan odnos očeta in sina in mislim, da nas je to najbolj navdihnilo ob vstopu v material. Na Grmačah absolutno primanjkuje ljubezni, razumevanja, strpnosti in spoštovanja do sočloveka, mi pa smo se odločili, da raziščemo, kako pride do tega."

Kot je še dodala režiserka, je Zajc "poetičen jezik zavil v grobo realnost, ki jo lahko še danes gledamo, kljub Evropski uniji in visokim standardom, ki naj bi jih vsi živeli. To se mi zdi odlična tema za stoletnico gledališča. Tudi v smislu slovenskega jezika se mi zdi dobra gesta, da se vzame tak tekst. Kajti pisava je netipična, v določenih trenutkih hermetično zaprta, zavita v metafore, a mislim, da je to samo draž in prav primeren jezik za gledališče danes."

Slavljenje stoletnice se nadaljuje ...
Drevišnja premiera Grmač sodi v okvir zaznamovanja stoletnice SNG-ja Maribor, katerega vrhunec je predstavljala slavnostna akademija v preteklem tednu, na kateri je predsednik republike Borut Pahor vročil gledališču državno odlikovanje zlati red za zasluge.

Zaznamovanje jubileja se bo v mariborski taliji nadaljevalo tudi v prihodnjem tednu. Na omizju v torek bodo svoje poglede na zgodovino in zdajšnjo podobo gledališča soočili igralci, v petek bo sledila slavnostna premiera opere Netopir Johanna Straussa mlajšega. Omenimo še, da je bila prva operna stvaritev na tem odru opereta Mam'zelle Nitouche, ki je premiero doživela 1. maja 1920.