Kot se je ustalilo v zadnjih desetletjih, bo sezona dolga dva meseca, na repertoar pa so uvrstili dve starogrški tragediji in starorimsko komedijo. Premieri Sofoklejevega Ajanta in Evripidovega Hipolita – ob tej priložnosti preimenovanega v Fedro – sta se odvili minuli konec tedna.

Grško gledališče v Sirakuzah velja za najstarejše gledališče zahoda. O njegovem pomenu priča dejstvo, da je že Ajshil – ki je preminil prav na Siciliji – pisal po naročilu Sirakužanov. Po dostopnih virih je v grški koloniji, ki je bila v stoletju pred vzponom Rima največje mesto današnje Italije in eno najmogočnejših središč sveta, v drugo uprizoril tudi svoje Peržane.

Moderne Sirakuze so gledališče vnovič odkrile v začetku 20. stoletja, leta 1914 pa je skupina lokalnih mecenov pod vodstvom bratov-veleposestnikov Gargallo v odkopanem teatru priredila prvo sodobno uprizoritev starogrškega besedila. "Podvig, ki sta ga sprožila brata Gargallo, se je obnesel: leta 1925 so organizacijski komite preoblikovali v Nacionalni inštitut za staroveško dramatiko. Če odmislimo nekajletna premora zaradi prve in druge svetovne vojne, ta inštitut neprekinjeno skrbi za nove uprizoritve," nam pove Marina Valensise, v. d. ravnateljice Fundacije INDA – Istituto nazionale del dramma antico.

Vrline Sirakužanov
"Vsako leto naročimo pri kakšnem od strokovnjakov za starogrško književnost nov prevod dela, ki ga uprizorimo," poudari Valensise. V Grškem gledališču v Sirakuzah namreč uprizarjajo samo besedila grških in rimskih klasikov. Skrb za nove prevode v sodobno italijanščino je tako ena od odlik delovanja Fundacije INDA. Druga je spretnost pri pridobivanju sredstev. "70 odstotkov potrebnega denarja si pridobimo sami – z meceni, sponzorji ter zlasti s prodajo vstopnic, knjig in spominkov. Javnih sredstev je samo 30 odstotkov."

V maju in juniju praviloma postavijo na oder po dve tragediji in eno komedijo ter poskrbijo za okoli 45 repriz. Gledališče danes sprejme med 4500 in 5000 gledalcev, reprize pa so po večini razprodane; lani so tako našteli rekordnih 170.000 gledalcev. "To pomeni, da imajo veliko posla tudi hoteli in restavracije, taksisti in turistični vodiči, pa tudi muzeji in galerije po mestu," nam pred odprtjem sezone pove župan Sirakuz Francesco Italia, ki pa se vendarle raje osredotoči na globlji pomen gledališča: "Tukaj se skriva duša našega mesta, saj zelo dobro predstavlja vse, kar Sirakužani smo in kar smo bili. Gotovo veste, da so mesto ustanovili koloni iz Korinta."

Posebnosti odra in predstav
Posvetimo se prizorišču, saj so njegove mere nadstandardne. "Oder meri 27 metrov v širino in 38 v globino. Gre torej za ogromen prostor, predvsem pa je to gledališče na prostem," poudari ravnateljica Valensise.

In to je bistveno. Maja se predstave v Sirakuzah začenjajo ob sedmih zvečer, junija pol ure pozneje – in torej še pred sončnim zahodom. V dveh urah gledališkega dogodka se okoli scene in gledalcev dan vesi v noč, kar časovne prispodobe, ki jih v starogrški dramatiki ne manjka, navda z nepričakovano pristnostjo in poudarjeno globino. Potek predstav na odprtem v urah med dnevom in nočjo je tudi ustvarjalni izziv – nam pove oblikovalec luči dveh letošnjih produkcij, Nicolas Bovey: "Postopoma, medtem ko nas dan zapušča, dodajamo sceni umetno osvetljavo, ki tako počasi pridobiva pomen. Toda prekrasno je, da lahko začnemo predstavo še pri dnevni luči in z vsemi temi ptiči, ki preletavajo oder. Vse to osmišlja naše početje."

Omenimo še letošnjo novost: vse predstave so s pomočjo umetne inteligence simultano prevajane v angleščino, in to z uporabo gledalčevega mobilnega telefona in slušalk. Obljubljajo, da bo aplikacija še pred koncem maja ponujala simultan prevod predstav v katerikoli jezik.

Sezona v znamenju norosti
"Tema letošnje sezone je norost, povezana s strastjo in z blodnjami. Govorimo torej o izgubi razuma," izpostavi Marina Valensise.

Zato za začetek: Ajant. Sofoklejeva tragedija govori o istoimenskem junaku, ki se v besu, ker ni podedoval Ahilovega orožja, znese nad ahajskimi čredami in pastirji. Ko se osramočeno zave dejanja, naredi samomor. Tragedija je bipolarna, saj je v drugem delu junak že mrtev; izteče se z moralno zmago Odiseja, ki – čeprav je Ajantov sovražnik – pri Menelaju in Agamemnonu doseže dovoljenje za junakov pokop.

Predstavo je režiral vsestranski italijanski odrski umetnik Luca Micheletti: "Gre za podoben motiv kot pri Antigoni; ko razpravljajo, ali bi Ajantovo truplo pokopali ali ne. Igra pa ima še druge posebnosti: zbor, denimo, se pojavi in izgine s scene ter se pozneje spet vrne. Ne gre za edino takšno tragedijo, so pa redke. Pa tudi kraj dogajanja se vmes spremeni, s čimer Sofoklej zanika aristotelovsko enotnost kraja," nam pove Micheletti, ki v novi postavitvi igra tudi naslovno vlogo. "Ajant je topogledno precej udoben lik, saj sredi predstave umre, kar mi je omogočilo, da sem bil lahko v drugi polovici predstave samo režiser," se pošali Micheletti.

Michelettijev Ajant: vsega preveč
Toda podvojitev vloge režiserja in igralca ni bila posrečena izbira, čeprav je premierska publika sprejela Ajanta naklonjeno, s pozornostjo in dolgim aplavzom. Omeniti gre Michelettijeve bogate operne izkušnje, ki so mu omogočile suverene odrske kompozicije 50-članskega ansambla igralcev, pevcev in plesalcev. Bogata je bila glasbeno zvočna oprema skladatelja Giovannija Sollime in sedemčlanske instrumentalne zasedbe. Zanimive tudi scenografske rešitve Nicolasa Boveya: v prvem delu realistično, meseno in krvavo prizorišče se v drugem delu izčisti, saj Bovey razpravo o pokopu naseli v abstrahiran trebuh mrtvega junaka. "Pri Ajantu je najbolj privlačno ravno to, da gre za zelo možat lik. Je izrazito enosmeren in dvodimenzionalen. Zanj obstajata samo dve možnosti: čast ali smrt," doda scenograf.

Gre za smelo repertoarno izbiro, ki v času aktualnih vojn in populističnih poenostavljanj izzveni kot ideal kompleksne, danes kot da izginule etike. Toda v nasprotju s klasičnim idealom zmernosti je bilo v predstavi vsega preveč – zlasti v igralski, mnogo prehimnični izvedbi.

Curranov Hipolit oziroma Fedra: elegantno in z mero
Precej bolje, izčiščeno, igralsko odmerjeno ter z jasno režijsko idejo je izzvenela druga premiera sirakuške sezone: Evripidov Hipolit. Producenti so predstavo preimenovali v domnevno bolje zvenečo Fedro, toda poudarek uprizoritve ostaja na tragični zgodbi Hipolita.

Škotski operni režiser Paul Curran je Evripidovo tragedijo o od Afroditine ljubezni obnoreli Fedri in njenem, skrunitve očetove postelje po krivem obtoženem pastorku postavil na izčiščeno prizorišče pred gradbene odre podirajoče se palače. Pred njo dominira razpokan obraz, ki je hkrati Fedrin, Hipolitov in tudi Tezejev. "V resnici gre za zgodbo o duševni bolezni oziroma o posledicah misli, ki prodirajo v nas, ne da bi jih ozavestili," nam je Curran povedal še pred premiero, ko je prekletstvo grških bogov primerjal s sodobno odvisnostjo od pametnih telefonov. Med interpreti izpostavimo Alessandra Albertina v vlogi Tezeja, pozornost pa je vzbudil tudi mladi Riccardo Livermore v vlogi Hipolita.

Pa naslednje leto?
Evripidov Hipolit, z uradnim naslovom Fedra, ostaja na sporedu Grškega gledališča v Sirakuzah do 28. junija, Sofoklejev Ajant pa do 7. junija. Vmes, 13. junija – še tretja premiera: šlo bo za Plavtovo komedijo o Bahavem vojščaku. Dvomesečna sezona se izteka z dvema gostovanjema v začetku julija.

Organizatorji pa so ob začetku letošnje že napovedali tudi repertoar sezone 2025. V Sirakuze se vrača režiser Robert Carsen, ki bo postavil Sofoklejevega Ojdipa v Kolonu. Druga bo Elektra istega avtorja v režiji Roberta Andòa. Pozornost pa vzbuja tudi napoved tretje produkcije prihodnje sezone: režiserka Serena Sinigaglia bo na sirakuški oder postavila Aristofanovo komedijo Lizistrata.