Gledališče je predstavo postavilo v sodelovanju s SNG-jem Nova Gorica in Slovenskim stalnim gledališčem Trst, v teh gledališčih bo premiero doživelo 10. oziroma 18. decembra.
Kako na oder postaviti hrepenenje?
Lepa Vida je konstantno prisoten literarni motiv slovenske književnosti od Prešernove predelave do danes. Cankar je z njo oblikoval lik, ki brezdomcem tik pred smrtjo pooseblja objekt hrepenenja. Smrt tako izgubi negativen naboj in Vidin odhod od doma je lahko razumljen kot simbol hrepenenja po večnem. Kot je povedal režiser, je posebnost te igre, da je Cankar prav vse like okužil s hrepenenjem, to "sladko boleznijo", kar je bilo za ustvarjalce pri prenosu na oder velik izziv.
Kljub temu so se osredotočili prav na gledališko uprizarjanje hrepenenja in se niso podali v nasilno aktualizacijo Cankarjevega besedila. Poskusili so materializirati nedorečen občutek hrepenenja, ki ga je že sam Cankar skušal zaobjeti v Lepi Vidi in drugih delih, pri tem pa je kot vsi simbolisti uporabljal veliko metafor. Nemec je dodal, da že lik iz igre, Dolinar, reče: "Komaj za vsako deveto stvar je beseda!"
Zbežati nekam, kjer bi bilo življenje lepše
Kljub temačnosti igre, v kateri so junaki postavljeni v brezizhodne položaje, se je Nemec skušal osredotočiti na svetlost, lepoto, resnico in dobroto, ki so vanjo vtkane. Junaki si kljub vsemu želijo zbežati nekam, kjer bi bilo življenje lepše - v paradiž, Lepa Vida v Španijo. A kaj, ko se zdi, da ljudje kar ne morejo nehati hrepeneti. Prav to se zgodi tudi Vidi, je spomnil Nemec: "Ko je stopila na ladjo, se je ustrašila in začela hrepeneti v drugo smer."
Predstava je bila za igralce velik izziv, saj so skušali na odru predstaviti občutek tega hrepenenja, za katerega ni besed. Kot je pojasnil Nemec, so za to, da so dosegli čim večji odrski učinek, uporabili številne gledališke tehnike: "Ta občutek se je vse bolj kopičil onkraj odra, mi pa smo ga skušali ujeti, ga prenesti na oder. Simbolisti bi rekli, da je za tako igro potrebna popolna avtobiografskost. Da odkriješ odnos do samega sebe in svojih hrepenenj in to manifestiraš skozi igro. Želeli smo odpreti dušo, o kateri govorijo simbolisti."
V predstavi igrajo Blaž Setnikar, Borut Veselko, Aljoša Ternovšek, Maja Nemec, Dušanka Ristić, Blaž Valič, Matija Rupel, Luka Cimprič, Alida Bevk, Primož Forte, Tea Vidmar in Zvezdana Novaković. Zadnji trije igralci v predstavi nastopajo kot Tisto - tisto nekaj, kar se po besedah simbolistov ne da opisati, para bolezni hrepenenja, ki puhti v zrak, je pojasnil režiser. K celoti igralci prispevajo s tem, da glasovno in interpretativno dopolnjujejo dogajanje na odru.
Pod dramaturgijo se podpisuje Nejc Valenti, scenografijo sta zasnovala Niki Bonetti in Anamarija Cej, kostumografijo Bjanka Adžić Ursulov, glasba je delo skupine Foltin, kot koreografinja je pri predstavi sodelovala Leja Jurišić, lektor Srečko Fišer, oblikovanje svetlobe Samo Oblokar in maske Matej Pajntar.