Idiomatic – s pomočjo nekakšne prevajalske prototipske naprave (ne)uspešno rešujejo komunikacijske in jezikovne zagate.

Marko Bratuš, umetniški vodja SNG-ja Nova Gorica: "Ko sem na spletu videl razpis projekta ETC – European Theatre Lab in njihov poziv za sodelovanje, sem zastrigel z ušesi. Od nekdaj me zanimajo jeziki, imam jih rad – in z odprtimi rokami sem kot umetniški vodja novogoriškega teatra zagrabil to priložnost. Za naše gledališče je to prva večja mednarodna koprodukcija – in do zdaj je imel naš skupni evropski Idiomatic na vseh gostovanjih izjemen odziv in uspeh. Je predstava, ki vključuje tudi občinstvo, igralske vloge pa se v vsaki državi menjajo med istimi igralci. Predstava je gledališki izziv – tako po obrtni kot po sporočilni plati. Moram pa poudariti, da smo ta projekt izpeljali gledališčniki povsem sami, brez podpore kulturnega ministrstva."

Gledališki laboratorij
Jezikovno obarvan projekt povezuje šest evropskih gledaliških ustanov. Na odru se sooči pet igralcev iz petih držav, ob čemer glavno vlogo igra tisti igralec, v katerega državi trenutno igrajo predstavo, sodobna tehnologija za prevajanje pa omogoča njihovo večjezikovno komunikacijo.

Slovenijo zastopa igralec novogoriškega ansambla Andrej Zalesjak, ki je povedal: "Idiomatic je bolj gledališki laboratorij kot "navadna" gledališka predstava: ne gre za gledališki dogodek kot tak, temveč tega zgolj izkorišča za testiranje učinkovitosti prevajalske tehnološke inovacije Idiomatic. Optimalni cilj te tehnologije je simultano računalniško prevajanje nastopajočih, kar pomeni, da nadnapisi oziroma podnapisi niso pripravljeni vnaprej, temveč računalnik prepozna in loči glasove in jezike nastopajočih ter jih prek slovarske baze, npr. Googlovega prevajalnika, sproti prevaja in projicira na oder. V primeru gledališča je zadeva toliko zahtevnejša, saj bi takšna tehnologija morala biti izjemno občutljiva na prepoznavanje glasu in jezika tudi v primeru močno čustveno obarvanega govora, ki je poleg tega pogosto obdan s številnimi šumi in zvočnimi efekti. V umetniškem pogledu naj bi bila zadeva nekoč potencialno uporabna kot gledališka protoumetna inteligenca, ki lahko deluje kot odrski element ali celo interpret ali partner v dialogu, podobno kot glasovni upravitelji oz. asistenti na pametnih telefonih."

Jezik – osnovno sredstvo (ne)sporazuma
"Okvir predstave je v obliki podelitve nagrade za mir 'prevajalski' napravi Idiomatic, s pomočjo katere naj bi bile vse jezikovne prepreke preprečene. Z Idiomaticom naj bi vse jezikovne ovire premagali, si jih podredili in tako dosegli nekakšen trajni mir, kar pa je seveda daleč od tega, kar se zares zgodi. Jezik je pravzaprav osnovno sredstvo nesporazuma … Predstava je postavljena v svetu, kjer ni angleščine – igralci lahko uporabljajo samo svoj jezik, ali pa neki drugi jezik, ki ga morda kdo izmed gledalcev razume, ker je njegov materni jezik. Tako zelo hitro pride do nesporazumov … Pri tem občinstvo marsikdaj bolje razume povedano kot tisti, ki so na odru – zato igralcem pomaga, se vključi v samo predstavo s sugestijami, kako kakšno stvar bolje prevesti. In tako je meja med odrom in dvorano kmalu zabrisana, na koncu pa tudi gledalci pridejo na oder poskusit specialitete posamezne nacionalnosti, ki se na odru med predstavo kuhajo. Na novogoriškem odru bo to romunska slaščica," razloži Marko Bratuš.

Pet igralcev iz petih držav
V predstavi sodeluje pet igralcev iz petih držav. Georg Peetz prihaja iz Nemčije, sodi v srednjo generacijo igralcev in glede na nemški sistem večino časa deluje kot svobodnjak, Elizabeth Sand iz Norveške je stalna članica norveškega gledališča iz Osla, pridružujejo pa se jima trije predstavniki mlajše generacije: George Albert Costea, član ansambla romunskega nacionalnega gledališča v Craiovi, Anna Galy, ki živi in dela v Bruslju, ter Andrej Zalesjak, član ansambla SNG-ja Nova Gorica. Zalesjak je pred novogoriško premiero povzel: "Ker gre pri Idiomaticu navsezadnje za multikulturni oziroma večjezikovni projekt, smo se ukvarjali z lastnostmi, ki nas povezujejo in razdvajajo, in prišli do sklepov, da nekateri stereotipi o narodih hočeš nočeš držijo: nemška sistematičnost, belgijsko-francoski boemski duh ter avantgardnost, norveška umirjenost in urejenost, romunska mešanica zadržanosti in romanske nonšalance ter slovenska zmes vsega z dodatkom mediteranske ležernosti."

Poigravanje s stereotipi
"Poigravanje s stereotipi se je začelo takoj, ko mi je nemški kolega pripomnil, da v življenju še nikogar ni čakal tako dolgo kot mene. Sam je vedno 15 minut pred začetkom na delovnem mestu. Ker pred tem še nisem doživel, da bi se vaja začela točno ob uri, se mi zdi, da je relativno točen prihod v gledališče optimalen kompromis, saj v primeru, da prideš na vajo pred začetkom, hočeš nočeš sebe potisneš v položaj čakajočega na preostale kolege. V našem primeru najbolj na belgijske in romunske, saj je akademskih petnajst pri njih aksiom. Poleg tega si znajo vzeti čas zase. Odmori za prigrizek, kavo, premislek ali kosilo so se mi sprva zdeli nenavadno pogosti, saj sem iz slovenskega gledališča vajen, da so vaje zelo intenziven in discipliniran proces, z navadno enim nekajminutnim odmorom za cigareto.

Pri belgijskih in norveških kolegih je bilo zaznati, da jim delo v življenju ni ena in edina preokupacija in mentalna mantra. Na Norveškem človek zlahka dobi občutek, da ljudje hodijo v službo, da si lahko zagotovijo čim kakovostnejše preživljanje prostega časa in vzdrževanje visoke kakovosti življenja in se zato zdijo motivirani, aktivni, angažirani in v službo in iz nje pogosto hodijo nasmejani. Kar pa je najbrž tudi posledica standarda in življenja na Norveškem na splošno. Zaradi skoraj neomejenih ekonomskih virov je njihova produkcija z vidika tehnične plati med najnaprednejšimi in se bolj kot s sledenjem trendom ukvarja z njihovim ustvarjanjem. V Romuniji je položaj precej bolj podoben našemu, le z nekoliko slabšo tehnično infrastrukturo; vendar je država mnogo bolj vpeta v mednarodno kulturno okolje, kar je najverjetneje tudi stvar kulturne ozaveščenosti naroda: Slovenci gotovo sodimo med manj ozaveščene, kar se pozna tudi pri čedalje izrazitejšem trendu primitivizacije družbenega diskurza," je še povedal Andrej Zalesjak.

Igralec je bil ob pripravi na novogoriško premiero slikovit: "Kako se znajdemo v 'babilonu' jezikov? Krmarimo z rokami, z nogami, z vsem, kar nam je na razpolago na odru. Sam 'ribarim' s polomljeno italijanščino in nemščino. V Oslu sem recitiral Prešernovo Vrbo in slovenski prevod Lennonove Imagine. Na odru sem kuhal joto, nad katero so bili vsi navdušeni."

Na novogoriških treh predstavah pa boste lahko poskusili romunske slaščice. Povsem sveže, pripravljene na odru pred vami. Po Novi Gorici se evropska gledališka karavana odpravlja v Luksemburg in Nemčijo.