Oglas
To pravzaprav ni popolna resnica. Blog, ki opisuje življenje v Iraku in ki je bil osnova za nastanek drame Girl Blog from Iraq, je namreč podpisan z besedo Riverbend. Kdo je v resnici Riverbend, ki ji je usoda namenila pričevanje umorom, posilstvom, ugrabitvam, bombardiranjem in spopadom plenilskih tolp, pa ni znano.
"Vsakič, ko Riverbend objavi blog, je zelo razburljivo, saj tako vemo, da je z njo vse v redu. V trenutku se zavemo, kako resnično je vse, o čemer piše." To kruto resničnost na oder prenašajo štiri igralke. Čeprav igra govori o dogajanju v Iraku, pa so igralke različnih narodnosti, in sicer palestinske, sirske, iranske in iraške.Tri leta gorja spremenijo vsakogar
Redno prebiranje bloga je boljše poročilo o življenju v Iraku kot vsako še tako temeljito novinarsko poročanje. Tisti, ki pisanju Riverbend sledijo že tri leta, so opazili spremembe v notranjem življenju avtorice zapiskov. Riverbend je avgusta 2003 pisanje začela z besedami: "Sem ženska, Iračanka in stara sem 24 let. Preživela sem vojno. To je vse, kar morate vedeti, To je vse, kar je pomembno." Pred tremi leti je bilo le življenje tisto, ki je nekaj veljalo. Od tedaj pa so neskončna 'mešetarjenja' zahodnih zaveznikov ter nenehni spopadi med domačimi borci za oblast v Riverbend vzbudila potrebo po razmišljanju o kakovosti življenja ter o moralnem bistvu posameznika. Ni namreč le življenje tisto, ki šteje; kar šteje, je kakovost življenja. Marca letos je Riverbend tako zapisala: "Tudi najbolj cinični kritiki vojne si niso mogli predstavljati, da bo tri leta po koncu vojne država v tako slabem stanju ... Bog nas obvarji četrtega leta."
Pohvala New York Timesa
Pronicljivo pisanje Riverbend so opazili celo sodelavci časopisa New York Times. Pri znamenitem časopisu so blog pohvalili kot izjemno dobro artikulirano in skoraj poetično prozo, ki odraža tudi izjemno 'novinarsko žilico' avtorice, ki odlično opazuje dogajanje okoli sebe. In tudi dogajanje, ki ga ne more spremljati prvoosebno. V svojih zadnjih spisih se je Riverbend namreč dotaknila tudi vojne med Izraelom in Libanonom, o kateri je napisala: "Sedela in jokala sem pred televizijo. Nisem vedela, da lahko občutim toliko skrbi glede nečesa, kar se dogaja drugim in kar je že postalo del iraškega vsakdanjika. Ni sicer Irak, a bi prav lahko bil."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje