Ivana Đilas se je v Slovenijo priselila iz Srbije pred več kot 15 leti in pri nas režirala več kot 40 predstav. Med njimi so številne tudi družbeno angažirane. Trenutno v Mestnem gledališču ljubljanskem pripravlja glasbeno predstavo Tisoč in ena noč, ki bo imela premiero 1. marca.

Piše kolumne za tednik Mladina, tisti o prekarnih delavcih v kulturi in materinstvu po 40. letu odmevata še danes. Skupaj s partnerjem Boštjanom Gombačem imata dva otroka, enega posvojenega in drugega s posebnimi potrebami. Ivana Đilas je v oddaji NaGlas! spregovorila o vlogi gledališča v odzivanju na aktualno begunsko temo, o tem, ali jo še vedno v Sloveniji dojemajo kot tujko ter kako se spopada s stereotipi kot mati temnopoltega otroka in otroka s posebnimi potrebami. Pogovor tukaj povzemamo:

Zakaj Tisoč in ena noč? Šeherezada, zbirka sirskih, perzijskih, indijskih zgodb iz 9. stoletja v Ljubljani, Sloveniji, Evropi danes v 21. stoletju? Česa še ne vemo ali morda nočemo vedeti o Bližnjem vzhodu?
Šeherezada je zgodba iz "1001 noči", obsežnega niza zgodb. Je krasen primer tega, kako se lahko nekaj sčasoma udomači v drugi kulturi. Zgodbe z Vzhoda smo sčasoma posvojili do te mere, da jih pripovedujemo otrokom, čeprav niso namenjene zgolj otrokom. Tako postanejo del naše kulture. Del našega življenja.

Kako pa se gledališče odziva na begunsko krizo? Kdaj bomo v gledališču videli tisto, kar zdaj spremljamo prek TV-zaslonov?
Zanimivo vprašanje. Vedno se sprašujem, ali se odziva dovolj hitro. Ali lahko odslikava tekoče dogodke? Pri našem projektu se je od začetka, od prvih osnutkov besedila do prvih vaj, kontekst že povsem spremenil. Dogodki zadnjih mesecev so nam približali trenje med kulturami. Vprašali smo se, ali lahko živimo skupaj in kako, pod kakšnimi pogoji. Pogled na določeno temo se je povsem spremenil. Predstava mora to vzeti v zakup, ne sme pa postati dnevnopolitična, saj je na sporedu lahko še tri sezone, odvisno od uspeha. Ne sme biti preveč ozka, zaobjeti mora širše razumevanje tem, ki jih prinaša ta čas. Gledalec prinese okvire, v katerih gleda predstavo, okvire televizije in svoje družbe. Predstavo vrednoti skozi ta okvir.

Prišli ste iz Srbije leta 1999, po Natovem bombardiranju. Kako je bila videti vaša tranzicija? Ste se že povsem vključili v družbo ali vas Slovenci še vedno vidijo kot prišlekinjo, tujko?
V žepu sem imela svežo diplomo, tu delujem že skoraj ves svoj odrasli čas. Vzela sem si dve, tri leta za podiplomski študij. Potem naj bi videla, kako naprej. Takrat v Srbiji za režiserje začetnike ni bilo ravno obetavno. Ni bilo ustvarjalnega ozračja. Najmodreje se mi je zdelo nadaljevati študij. Po dolgih letih in veliko vloženega truda v to okolje nočem biti več tujka. Dom je pač tam, kjer vlagaš svojo energijo in spreminjaš stvari. Zame je to Slovenija po igri okoliščin. Dogaja se vse mogoče. Poskušam razmisliti o vsem. Ne preobremenjujem se s svojim izvorom, s tem, s katerim avtobusom sem prišla. Z leti je to postalo... Prepovedano vprašanje.

V tedniku Mladina imate zelo odmevno in brano kolumno z naslovom Skriti strahovi na javnih krajih. Pišete o tabujih v tej družbi: o debelosti, ženskah, o materinstvu po 40. letu, o prekarnih delavcih, primežu odplačevanja posojil ... Kako to, da ste spregovorili o tem, kar večina ljudi raje zamolči?
Naključje je hotelo. Izzvale so me razmere v zdravstvenem sistemu. Bala sem se, da bomo izgubili to "idealno", teoretično brezplačno zdravstvo, pravico do enake oskrbe za vse. Najprej sem spregovorila o tem, nato pa sem dojela, da se o tem sploh ne govori. Ljudi te teme zanimajo, zato sem jih poiskala. Pa so kar same klicale. Zanimivo, da je najteže spregovoriti o najbolj očitnih rečeh. Mene zabava. Pravim, da pišem v žanru melodrame, pripovedujem. Ne pišem redno, poskušam pa zabavati tiste, ki jih te stvari težijo. Marsikdo se s tem identificira.

Žanrsko je. Seveda vemo, da vsi odplačujemo kredite. Režirate tudi otroške predstave, imate dva sinova. Kako se spopadate s tem? En otrok ima posebne potrebe, drugi je temnopolt. Kako se odzivate na stereotipe?
Menim, da pogosto mešamo identiteto s poklicem ali z izvorom. Jaz si to predstavljam bolj kompleksno. Sem umetnica, mama, ženska v moškem poklicu, pa še mama v posebnih okoliščinah. Posebne potrebe in različne rase so mi blizu. Življenje te tudi kaj nauči. Svoje razmere dojemam kot vsoto vsega skupaj. Potem mi je laže, ker se mi zdi, da bomo morali sprejeti to, da ljudi ne moremo kar popredalčkati. Te stvari so veliko bolj večplastne. Identiteta in sobivanje. V različnih situacijah iste ljudi drugače sprejemamo.