Po besedah umetniškega direktorja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor Aleksandra Popovskega so se s tem projektom uresničile "velike sanje". Ideja, da bi na odru združili igralce iz različnih okolij, se je po njegovi oceni obrestovala: "Ko gledam, kakšna kemija nastane na odru, ko igralci iz Slovenije, Srbije in Avstrije začnejo govoriti med seboj, je res čudovito bogastvo".
Drago Jančar: Končno se moramo spraviti s tem, kar so naši očetje in dedje počeli med 2. svetovno vojno
Ali ste že ob nastanku videli roman, ki je silovit, na odru?
Roman sem videl, a ne na odru. Na to me je pred leti opozoril Janez Pipan, ki je rekel, da vidi elemente odrske predstave. Verjamem mu, ker sva že sodelovala in nekoč celo skupaj pisala adaptacijo mojega romana Katarina, pav in jezuit. Prav tako ga zelo cenim kot režiserja. Nekaj časa je preteklo do dogovora, a zdaj smo tu.
Roman je nastal po resničnih dogodkih, odpirate boleče rane slovenske zgodovine – vprašanja sprave, svobode, krivde, odpuščanja.
Veliko znamenitih romanov je nastalo po resničnih dogodkih. Tudi madam Bovary je bila resnična oseba. Tudi tukaj gre za resnično zgodbo z gradu Strmol in junakinja se piše Ksenja Hribar. Nikoli nisem verjel, da lahko romani oziroma literarna dela prispevajo k nečemu takemu, kot je sprava ali razumevanje zgodovine. A zdi se mi, da se je pri tem romanu to zgodilo. Da so tudi najhujši nasprotniki v tej vojni prepoznali, da gre tukaj za nekaj več, da gre za človeško življenje, za posameznika, ki se je nedolžen znašel v vrtincu vojne. Menim, da je to lažje razumeti kot politične deklaracije, čeprav naj bi te ravni morali tudi te že končno razumeti – da se moramo spraviti s tem, kar so naši očetje in dedje počeli med 2. svetovno vojno.
Struktura klasične grške tragedije
Režiser in avtor odrske priredbe Janez Pipan si je zamislil scensko balado v treh slikah. "V tem primeru gre res za to, da je napisana neka slovenska tragedija. Ali pa vsaj poskus tragedije. Ti trije deli posnemajo na neki strukturni ravni grško tragično trilogijo, ki je, se mi zdi, model, ki je za današnje gledališče znova zelo pomemben," je pojasnil. Po njegovih besedah gre za "slovensko tragedijo, kjer ne uprizarjamo le konkretne, posamične zgodbe, ampak tudi zgodbo kolektiva, zgodbo naroda v nekem zgodovinskem obdobju". "Prikazujemo tako veliko sliko časa kot zelo intimne posamične zgodbe znotraj njega," je dodal.
Trilogija se začne v raju in konča v peklu. "Obratno torej, kot smo navajeni iz tradicije. In tudi to je nekaj, kar je zelo naše, zelo slovensko," je še povedal Pipan.
Pet pripovedovalcev, ki v romanu dopolnjujejo drobce pretresljive zgodbe Veronike Zarnik, ki jo v uprizoritvi upodablja Nataša Matjašec Rošker, je različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo s svoje perspektive.
Ena od teh je Veronikina mati, ki jo igra Milena Zupančič, ki tokrat prvič nastopa v mariborski Drami. Po njenih besedah je poseben izziv, ko prevzameš vlogo iz priljubljenega romana, saj imajo bralci že narejene svoje predstave. "A imeli smo se super, od prvega dne naprej. Ta mešanica narodov, mentalitet, vse se je zelo dobro ujelo," je dejala.
Babilonski stolp
Med pripovedovalci je tudi srbski oficir, ki ga igra Milan Marić, ki skupaj z Nebojšo Ljubišićem prihaja iz beograjskega Jugoslovenskega dramskega pozorišta. Nemški oficir pa je Daniel Jesch iz dunajskega Burgteatra, ki je ustvarjanje te uprizoritve označil za eno najlepših obdobij svojega življenja. "Vsi so me sprejeli z odprtimi rokami. Redko se človek počuti tako vključenega v produkcijo. Edina, pa še to majhna, ovira je bila jezik, a smo jo presegli. Imamo več skupnega, kot nam kažejo politiki," je povedal.
V predstavi nastopajo še Mateja Pucko, Vladimir Vlaškalić, Matevž Biber, Kristjan Ostanek, Nejc Ropret in Petja Labović iz mariborske Drame. Sceno je pripravil Marko Japelj, kostume Leo Kulaš, skladatelj in izvajalec scenske glasbe je Milko Lazar.
Pipanova adaptacija besedila romana, za katerega je Drago Jančar prejel številne nagrade, ohranja kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbogatejši in najzanimivejši. Po navedbah SNG Maribor gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom.
Po premieri v Mariboru bo 22. januarja naslednje leto premiera v Cankarjevem domu v Ljubljani, pozneje pa še pri koproducentih v Beogradu in na Dunaju.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje